Zarš, 2024

Človeški glas je več kot le sredstvo za izmenjavo besed – je izraz duše in notranjega sveta. Ima sposobnost izraziti čustva, prenašati subtilne odtenke pomena in nam omogoča, da delimo osebna stališča in prepričanja. Prav to z glasom oziroma vokalom na svojem prvencu storijo glasbenice domače zasedbe Ingver in Gverilke. Performativni trio, v katerem ustvarjajo Mojca Marija Frida, Enja Rojenica in Eva Boke Ziblje, za svoj osrednji glasbeni gradnik uporablja prav vokal, v njihovi glasbi pa najdemo vplive različnih žanrov, od ljudske in etno glasbe, do panka, saharskega bluza in free jazza. Po petih letih delovanja zasedbe bodo Ingver in Gverilke čez nekaj dni, v petek, 15. novembra, pri naši hišni založbi, Založbi Radia Študent, izdale prvenec z naslovom Pekoče v milini, ki ga predpremierno predstavljamo v Tolpi bumov, v živo pa boste ploščo lahko slišali na koncertu, ki bo v soboto, 30. novembra, v klubu Gromka na Metelkovi.

Plošča, ki osrednjo tematiko v glavnem najde v politični in družbeni kritiki in feminizmu, torej v veliki večini temelji na vokalih. To lahko predstavlja precejšen izziv za ustvarjanje muzikalno neprestano zanimivega in razvijajočega se albuma. Toda lahko bi rekli, da so Gverilke to storile z lahkoto. Trio uporablja različne pristope od solo in unisono petja oziroma enoglasnega petja, kjer sta združena vsaj dva glasova. Ti unisono deli so kdaj frekvenčno do popolnosti poravnani, včasih pa delujejo malo razglašeni. Toda ta »razglasitev« ni moteča, temveč je v kontekstu s tematiko albuma nekaj, kar prispeva k celotnemu vzdušju in vzbuja občutek napetosti in neskladja. Nasploh je estetika nečesa, kar naj bi bilo manj lepo, eden od čarov plošče. Ingver in Gverilke od solo delov in enoglasij potujejo do ustvarjanja harmonij, ki jih včasih gradijo na homofonem večglasnem petju, ki se velikokrat giblje v etno navdihnjenih kvartah. Večglasja se od homofonije vijejo naprej vse do kompleksnih sozvočij in večglasij, v katerih se posamezni glasovi ritmično in melodično razvijajo neodvisno od drugih. 

Album otvori komad Iste ptice, ki nakaže uporabo različnih jezikov na plošči in skoraj šablonsko gradnjo komadov. Ti so večkrat strukturirani s solo vokalom in ponovitvijo iste melodije v enoglasnem petju, iz katerega se nato razvije večglasje. Inštrument prvič nastopi v tretjem, udarnem komadu Sestra, s pomenljivimi feminističnimi verzi kot so »tam za turškim gričem, tam je dost' dekličev, k'se za sebe bojujejo«; »očka ljubeznivi, saj vi mal ste krivi, da je trd patriarhat« in »o, sestra, krij mi hrbet, o, sestra, dam ti krila«. V skladbi najprej slišimo zvok harmonike, poleg harmonike pa so glasbenice v zvok plošče vkomponirale še pojočo žago, kalimbo, afriški udu boben, žonglerske žogice, tamburin in kot inštrument uporabile tudi telesa, natančneje dlani, s katerimi ploskajo in tleskajo. Zvoki teh relativno preprostih inštrumentov in zvoki, ki jih ustvarijo s telesom, se organsko zlijejo z vokalno podobo albuma in v poslušalcu ustvarjajo občutek neposredne bližine, kot da bi se glasbe lahko fizično dotaknili. 

Vse skrbi o preveč enolični glasbeni podobi plošče s postopnim dodajanjem inštrumentov in neobičajnih vokalnih tehnik poniknejo. Začutimo namreč, da nas v nadaljevanju še čakajo presenečenja. Pekoče v milini vrhunec doseže v drugi polovici, ko Gverilke zaidejo v zvočne prostore, ki so nam bili na začetku poslušanja plošče še popolnoma neznani. Izstopa predvsem skladba Komad za Gamad, v kateri glasbenice, ki so vse tesno povezane z uličnim gledališčem, tega preslikajo na svoj debitantski album. V komadu pripovedovanje prepletajo z glasbo in ustvarjajo občutek gledališke predstave. Skladba govori o Avtonomni tovarni Rog in neposredno nagovori politiko s stavki »vandalizem ni vandalizem, ko si ga za zajtrk postreže sam župan«, »umrl je župan, mrtev bo cel dan« ali pa »župan, sveta vandal«. Iz komada kričijo pogum, neustrašnost in odločnost, še izraziteje kot iz predhodnih skladb. Privlačen in vznemirljiv muzikalni razvoj albuma se od tu le še nadaljuje. Glasbenice z glasovi tavajo po različnih odvodih vokalnega eksperimentiranja in z minimalnimi besedili ali pa posameznimi zlogi ustvarijo tisoče različnih vokalnih učinkov. Ni jih strah, da bi zvenele »čudno« in disonantno, z uporabo različnih pevskih nastavkov raje namerno ustvarjajo nenavadne zvoke, ki dodatno poudarijo edinstvenost glasbe Ingver in Gverilk. 

Njihov prvenec, album Pekoče v milini, je izjemen izdelek in inovativen doprinos k domači alternativni glasbeni sceni. Kljub preprostim aranžmajem in repetitivnosti melodičnih motivov je album izredno zvočno atraktiven. Glasbenice zvoke, predvsem vokale plastijo, jih imitirajo, sekvencirajo in na različne načine artikulirajo. Ingver in Gverilke z albumom izkažejo glasbeno odličnost in neverjeten pogum, predvsem pa nas opomnijo, da imamo kot posamezniki možnost povedati svoje mnenje tudi skozi nekaj tako čudovitega, kot je umetnost. Pravica, ki bi morala biti za vsakogar povsem samoumevna, a je marsikje po svetu, za ženske verjetno še izraziteje, nekaj popolnoma abstraktnega.