Klub Gromka, Ljubljana, 13. 10. 2023

Mesto žensk je festival performativnih umetnosti, ki z interdisciplinarnim programskim pristopom skuša osvetliti umetniško delovanje žensk in drugih, na podlagi spola marginaliziranih skupin. Vsako leto se v sklopu več kot teden dni trajajočega festivalskega brbotanja gledališča, filma in galerijskih prostorov nekaj večerov posveti tudi glasovom iz sveta glasbe. Glasbena preteklost festivala je zelo obsežna, letošnjo jesen je namreč beležil 29. obletnico, med naborom glasbenic pa najdemo tako tuje kot regionalne in lokalne izvajalke, od legendarnih Le Tigre, Mitsou, sodobnoelektronskih zvočkaric Aïshe Devi, Electric Indigo in domačih Kezz, Jelene Popržan, Elisabeth Harnik do hiphop udarnic Masayah in Fraw Blanke in balkanskih hiphoperk Bitcharke Na Travi.

Letos so odre bogatele Sajsi MC v mali dvorani Kina Šiška, Grrrls v prostorih bara Publika, glavni glasbeni spektakel pa je potekal na zaključni večer festivala, v petek, 14. oktobra, v Gromki, tja so se odpravila tudi radijska ušesa, oči, kolena in kolesa. Prve so nastopile alternativne etno bojevnice Ingver in Gverilke, ki so v zasedbi treh vokalistk, Eve, Mojce in Enje, ter ene harmonike pričarale izjemno domačno ozračje. Gverilke se, kot se za njihovo ime spodobi, malokrat videne na odrih, prikradejo iz neznanih smeri in spontano sporadično skočijo tudi na oder. Ko smo se ozirale naokrog, so bili okoli nas sami znani obrazi alternativne scene, ki jih že lep čas ni bilo videti na kupu, kajti v živo poslušati njihove pesmarice ni vsakdanji ljubljanski koncertni doživljaj. Gverilke so v performansu imele svoj klasičen repertoar skladb, kot so žalostinka Župan, pedagoška Vzgojna, solidarnostne Ptice in edina studijsko obdelana in najbolj znana migracijska skladba z naslovom Tužna vas. Zaradi preprostosti kompozicij, poudarka na vokalni melodiki, harmoniji, repeticiji in razmerja med zajebancijo in resnostjo se je nastop, kot vedno, dotaknil duše in bil topel kot domače zeliščno žganje v dobri družbi. 

Drugi nastop, ki je glede na celotni program predstavljal središčno točko, je bila odpuljena grška producentka Krista Papista, ki trenutno deluje v Berlinu. Papista v navezavi na prejšnji nastop tudi svoje primarne vrednote jemlje iz folklore in solidarnosti, vendar se z njimi spopade z diametralno nasprotnega gledišča. Glasbenica je stopila na prizorišče v bikiniju, s kravjimi zvonci, obešenimi po telesu, vlečoč abstraktno zastavo po tleh, ter v trenutku zavzela prostor in pozornost. Basist je imel na sebi cokle, spremljevalna vokalistka pa črnemu kurentu podobno opravo in kučmo na glavi. Tako je estetsko zastavila performans svojega prvenca Fucklore – družbenokritične interpretacije grškega odnosa do migracij, seksizma, femicida, zgodovine in drugih tematik. Performans je poklon mitu zvonark – obredu čarovniških žensk na perifernem Cipru in Egejskih otokih. V glasen, raztreščen in kaotičen nastop, v katerem je backvokalistka izvajala energetsko čiščenje slovanskih čaker in je Papista vihtela kravje zvonce okrog glave proti publiki in razstresala drsajočo snov po plesišču, so bili jasno absurdno umeščeni elementi performansa. Papista je dodobra tudi razvnela in v proces posrkala prijetno polno plesišče Gromke. 

The Klittens so bile žal bolj vznemirljive s samim imenom kot s svojo muziko in nastopom. Kljub trem kitaram in bobnom ter večglasju se je njihova prezenca zdela mučno nespontana, kot da se ne samo za prostor borijo z lastno percepcijo tega, kako ga morajo zavzeti. Nastop je po prvih treh indie rock pop punk komadih zvodenel in pričel stagnirati. Glasbenice so delovale, kot da manifestirajo pank vzdušje zapuščine Bikini Kill, ki jim ga ni uspelo realizirati. Njihov vajb se ni dobro poklopil ne z udarno razfukanim, nonšalantnim performansom Kriste Papiste ne s sporočilnostjo tako Papiste kot Ingver in Gverilk. Morda bi v drugačno zastavljeni koncertni štafeti bolj prišle do izraza, kot dejansko so. 

Zaključni dogodek festivala je vključeval dobra primera aktualizacije folklore skozi prizmo politične kritike in kvirovsko prizmo. Če so Gverilke predstavljale hvalnico folklori, je Papista glede te izvedla pohvalno zajebancijo, ki je bila tako bodeča in ekstravagantna, tako absurdno vulgarna, da je pravzaprav prešla iz polja zaničevalnega v polje simbolnega. Kljub temu da jim nas kar nekaj zaradi predhodnih radikalno razpoloženih nastopov ni uspelo pripeti na hajp val benda The Klittens, je še vedno lepo število ljudi poplesavalo na njihove rife. Predvsem pa je bilo pozitivno vsesplošno vzdušje na Trgu brez zgodovinskega spomina, na katerem je za to priložnost prevladovala in vrgolela femi druščina. 

Naslovna slika: Nada Žgank