Token, 2014

Britanski veteran Inigo Kennedy je na rjasto techno pot stopil davnega 1996, ko se je v Evropi dvigal val minimalističnih klubskih koračnic pod taktirko predvsem britanskih producentov, kot so Surgeon, James Ruskin in Regis. Slednji, podobno kot drugi okužen z industrial virusom v kombinaciji s temačno psihozo Jeffa Millsa, se je izkazal za ključnega v začetku Inigove kariere. Kennedy je svoje prve izdaje namreč nanizal na kratko delujoči sestrski založbi birminghamske techno matice Downwards – ZET. Tu pa se prične zanimiva Inigova navezava na slovanske duše, ki so v legendarnih klubih, kot so bili U-Club v Bratislavi in Propaganda v Ljubljani, takrat še neobdelani techno surovini hvaležno nastavljali drugo lice. Na založbi ZET je Inigo naletel na sorodno dušo, s katero sta skupaj zakrivila legendarni EP Made In Slovenia, ki bi ga lahko za himno podjetja vzeli v Acroni Jesenice. Govorimo seveda o Umeku, ki je najverjetneje poskrbel tudi za prvi Kennedyjev nastop v tujini, zgodil se je namreč prav na sončni strani Alp. Po temeljitem rezkanju svinčenih 4x4 tirnic na uveljavljenih založbah, kot sta Missile in Molecular ter težko prisluženem slovesu spretnega sukača, si je Kennedy leta 1999 zaželel več svobode in ustanovil lastno platformo Assymetric. Kmalu je posvojil tudi digitalno revolucijo in pričel z izdajanjem zastonjskih MP3-izdaj, njegov zvok pa je sčasoma pričel izdajati vedno več zgodnjih poslušalskih vplivov, kot so Jean Michel Jarre, The Human League in pionirski nalomljeni ritmi. Vse to pronica tudi skozi Kennedyjev peti dolgometražec Vaudeville, prvi za njegov drugi dom, belgijsko založbo Token.

Londonski producent že sedem let pomaga brusiti zvok danes širše nahajpane založbe, ki je prav z njegovo izdajo pričela tešiti lakoto ljubiteljev čvrstejših techno vsebin. Do danes je Token pod vodstvom Kr!za ujel bolj berghainovski tempo in veliko pozornosti specializiranih medijev, Anglež pa je v teh letih vztrajno raztezal techno matrico med zgodnjo warpovsko melodiko in opojnim zankanjem. To s posebno ostrino počne predvsem med svojimi DJ seti, kjer z načitanostjo in tehnično podkovanostjo lahkotno reže bližnjice med godbami, ki mladim rejverjem na prvi posluh ne zvenijo povezane, čeprav gre običajno za sosledje britanskih techno epizod. Kennedy se je svojega prvega »pravega« albuma, kot se je izrazil sam, lotil precej bolj umirjeno in potrpežljivo. Fen obskurnih digitalnih sintetizatorjev in programer je t. i. »glasove mesta« (Londona) združil na albumu z imenom Vaudeville, kjer predvsem začetek in zaključek spomnita na sloves, ki si ga je Kennedy prislužil z nočnimi izmenami, sicer pa postreže z zelo predelanim in melodičnim pulziranjem nekje med temačno ambientalo, počasno parno lokomotivo in omenjeno zgodnjo britansko elektroniko blizu Leedsa.

Apokaliptični ton globoko v rovih londonske podzemne železnice nastavi Narrative, otožno odtujenost pa z bolj čvrstimi in tipičnimi prijemi Kennedy prične vrtati s skladbama Birth in Requiem. Slednji namigujeta na avtorjev talent za cepljenje zgodnje britanske IDM-melanholije in preteče perkusije, a ostajata nekoliko zadržani, kot bi bili na poti v službo. Kennedyju se nikamor ne mudi, vzame si čas za podrobnosti in počasi gradi zanj značilen zvok techno katedrale s komadi Plaintive in Lullaby, ki pa za ceno širine baročnih obokov s časom izgublja na statiki. Kot bi to čutil tudi avtor, nas med manj simetrično stebrišče popelje Winter, kjer je Kennedy v svoji najboljši emo techno formi. Za ceno temeljito in podrobno obdelanih tekstur se je v kičasti brezizraznosti izgubilo že nekaj letošnjih techno dolgometražcev - omenimo le Lucyja - tanki meji instant progresivnega IDM-sanjarjenja - namignimo le na Kangding Raya - se na trenutke približa tudi Kennedy, vendar album zaključi z udarnima a senzibilnima Aleph in predvsem NGC5128, ki utrdita Kennedyja kot najbolj avanturističnega arhitekta založbe Token, ki se z dolgometražci izvija iz čvrstega primeža zategnjenih plesišč, kjer je po techno preporodu brez vizije izdihnilo že mnogo založb.