Loma Vista, 2019

Oziranje po različnih lokalnih raperskih scenah v Združenih državah nam še vedno prinaša nekaj kar močnih lukenj, od koder praktično ne prihaja noben zanimivejši ali prepoznavnejši raper. Ena od teh je vsekakor scena v enem največjih ameriških mest, v Phoenixu v Arizoni. Tamkajšnji glavni raperski predstavnik zadnje petletke je zanimiva druščina dveh klepetačev in producenta, ki se je skupaj našla precej po naključju. Trojec Injury Reserve je namreč nastal tako, da so se v njem znašli sin neke podjetnice, ki je v Phoenixu na novo odpirala trgovino, fant, ki je bil v t(a)isti trgovini zaposlen, ter plavalni talent, ki ga je poškodba odmaknila od bazena in ga prikovala k glasbeni produkciji. 

V kolikor govorimo o imenih, gre za raperja Stepa J. Groggsa in Ritchija with a T ter producenta Parkerja Coreyja, ki ni odrasel ne ob zlatodobni raperski godbi, ne ob sodobnem trapu, temveč je glasbeno zelo odprt v različne, predvsem bolj alternativne glasbene žanre in vode, kar se še kako pozna pri delu Injury Reservov že od samega začetka. Nase so namreč opozorili s precej najstniško bangerskimi projekti, kakršna sta bila njihova prva mikstejpa Live from the Dentist Office ter Floss, s katerima so se fantje tudi predstavili širši raperski sceni. Oba projekta sta precej štrlela ven iz siceršnje raperske zvočne kulise tistega časa in tako je s tokratno ploščo, le da je njihovo najstniško razigranost in zajebancijo besedilno zamenjalo vse več resnejših in bolj osebnih tematik. 

Njihov istoimenski prvenec, ki ga je izdala sicer zelo neraperska založba Loma Vista, je njihov najkrajši dolgometražec, a tudi najbolj konfuzen projekt do sedaj. Po eni strani na njem gostujejo klasični raperji, kakršen je recimo Freddie Gibbs, po drugi pa so tu Amine, JPEGMAFIA, Dram, Cakes Da Killa, Rico Nasty in Pro Teens, kar pove veliko o raznolikosti tako glasbe, ki jo snujejo, kot tiste, ki jo poslušajo. Album nikakor ni narejen po neki formuli ali na prvo žogo, fantje niso enoplastni in iz neke samosvoje čudaške atmosfere potujejo po poti, tlakovani s futurističnimi vložki alternativega rapa na eni strani ter črpanjem iz tradicije jazz rapa na drugi. Album je praktično nemogoče stlačiti v določen raperski podžanr, saj bi njihove reference lahko iskali tako v nojzerskih raperjih tipa Death Grips, kot v posebnežih formata Das Racist, prebliskih JPEGMAFIE, produkcijski podobi Kanyeja Westa in v določeni meri na nek samosvoj način celo z odklonskostjo Shabazz Palaces.

Besedilno se fantje ukvarjajo z Instagramom, modno industrijo, politiko, veliko je humorja in satire, vse skupaj pa je zastavljeno zelo na široko in zelo nerapersko, saj se s klasičnimi raperskimi temami in napihovanjem skorajda ne ukvarjajo. Seveda imajo kot vse pri njih tudi besedila dve skrajni plati. Na eni strani najdemo humor, satiro, precej malih prcanj in jebivetrstva, ki svojo drugo stran najdejo v močno introspektivnih in resnejših besedilih, v katerih se izkristalizirajo osebne teme in travme in se izpostavijo njihova ranljivost, težave z alkoholom, različnimi odvisnostmi, depresijo, razmisleki o smrti, jeza in celo izpovedna ljubezenska besedila. Besedila so sicer potentna, a so izgubila delček navihanosti s prejšnjih projektov, celoten komplet pa je bolj kot klasičnim raperskim poslušalcem namenjen ljudem, ki sicer niso odraščali ob hiphopu, a ga od časa do časa vendarle uvrstijo v svoje plejliste.

Injury Reserve se na plošči Injury Reserve sprehajajo po polju med resnostjo, zavednostjo in zajebancijo, med agresijo in totalno skuliranostjo, od agresivnih bangerjev prihajajo v skorajda minimalistične in umirjene kompozicije, od pevskih momentov do totalnega kaosa pa tudi ni predaleč. Gre za hip hop s pankersko energijo, ki prinaša zelo raznoliko zvočno paleto, saj v njej najdemo tako klasični zlatodobni boom bap zvok kot vzorce zajebanih jazz komadov Donalda Byrda, industriala, momente nojza in celo poskus brostepa, vse do vzorčenj odpeljanih saksofonov in salse, ščepca K-popa in predvsem veliko distorzije, sploh v basih. Ploščo nasploh zaznamuje eksperimentalna wonky produkcija, v kateri slišimo kak umirjen klavir, upočasnjene vzorčaste klaviature, momente sodobnega art popa z občasno pretiranim efektiranjem, pa tudi produkcijske reference na Arco in Kanyeja Westa, ki bi ju lahko prepoznali v delu producenta Parkerja.

Posebej gre najbrž izpostaviti predvsem dve kompoziciji, in sicer zajebancijo na rapersko/trapersko repeticijo v skladbi Rap Song Tutorial, v kateri se s konstrukcijo in dekonstrukcijo lastne pesmi v petih korakih norčujejo iz generike aktualnega hiphop ustvarjanja, ter single Jailbreak the Tesla, sloneč na vzorcu teme iz filma „Fast & Furious“, ki je višek albuma. 

Arizonski mladci so naredili karierni korak in se iz Arizone podali v sončno Kalifornijo, natančneje v Los Angeles, a še vedno ostajajo precej prezrt raperski kolektiv, verjetno zato, ker so premalo nojzerski in premalo popovski, premalo alternativni in preveč raznoliki, zaradi česar je težko povsem osvojiti to široko in nenavadno paleto zvokov in besedil zasedbe. Prvi pravi album nam prinaša dobro podložene, a mestoma kaotične eksperimentalne produkcije, v katerih Groggs in Ritchie polagata pestro paleto raznolikih besedil in precej catchy refrene, ki gredo hitro v uho, a se jih skoraj enako hitro tudi naveličaš. Album Injury Reserve ponovno dokazuje, da imajo fantje med seboj odlično kemijo, da razmišljajo zelo izven okvirov, da so mestoma abstraktni, polni zanimivih besedilnih referenc, zajebancije, emocionalnih vložkov in neustrašnega verbaliziranja, a nekaterih idej vsekakor niso povsem dokončali in ponotranjili. Zaradi tega občasno delujejo zmedeno in nedorečeno, pomanjkanje klasičnih bangerjev, kakršen je bil recimo Oh Shit z mikstejpa Floss, in kvalitativni padec v zadnjih nekaj kompozicijah albuma pa privedeta do doslej najšibkejšega izdelka, ki morda malce trpi tudi zaradi pomanjkanja bolj najstniških in manj premišljenih trenutkov, a je hkrati še vedno eden najzanimivejših letošnjih hip hop izdelkov leta, pri katerem cenimo izvirnost, drugačnost in neuokvirjenost v različne hiphoperske vzorce.

Kot zanimivost si lahko celoten album z reakcijami ljudi, ki so postavljeni v poslušalni prostor in prvič poslušajo album, ogledate tudi na YouTubu.