Insan: Planet Tuga
Kapa Records, 2025
Šest let po prvencu Insan & grupa Ljudi se Insan vračajo z albumom Planet Tuga. Prve signale je zasedba naznanila pred tremi leti s singloma Merkur retrograd in Kino, bend pa ju je sedaj v remaster različicah umestil tudi na novo ploščo.
Prvenec je leta 2019 izšel pri hrvaški založbi više manje zauvijek, zato bi morebiti pričakovali, da bodo Insan z njim sledili značilno »yugo« naravnani, pretežno lahkotni sintpop liniji. Toda album je definiral bolj kitarski, surovejši pristop, s katerim je kolektiv in z njim debi izstopal tako v okviru založbe kot tudi na balkanski sceni. Namesto pocukrane jugonostalgije so Insan že takrat orisali ostro, skoraj grobo podobo urbanih mest bivše skupne države, vsaj kadar so njihova pogosto tudi z ljubezensko tematiko zaznamovana besedila delovala kot tok zavesti, poln nepredelanih čustev in nanašanj na jugoslovansko kulturo.
Z novim albumom Insan ta izraz negujejo. Navdih črpajo iz preteklosti, toda ne kot kakšni arhivarji ali romantiki, temveč kot zasedba, ki dediščino uporablja v obliki gradbenega materiala za vznik lastnega neusmiljenega sveta. Planet Tuga je tako daljši, bolj dodelan album, na katerem umetniki več prostora namenijo razvoju skladb, hkrati pa ga preveva manj krute pankovske silovitosti, ki je zaznamovala prvenec. Kar ostaja stalnica, je občutek dramatičnosti in širine. Največjo zaslugo za to lahko pripišemo pozavni Mihe Možina, ki od začetka poraja napetost, v nekaj skladbah pa služi kot subtilen okras – majhen, toda učinkovit kontrast, ki popestri aranžmaje. Takšna kombinacija glasbil muziki vdihne težo jugoslovanske zapuščine, obenem pa vzbuja tudi tesnobo, ki jo nove generacije prevzemajo in raziskujejo na nove, drugačne načine. Album se spogleduje s tradicijo, interpretira pa jo skozi sodobno senzibilnost.
Jedro zasedbe ostaja isto. Pozavnist je Miha Možina, vokalist Benjamin Krnetić, tolkalec Matija Kuzman in basist Voranc Boh. Namesto Lare Marie Vouk, ki je pri nastanku plošče še sodelovala, se je ekipi pridružila Ana Jerina kot spremljevalna vokalistka, skrbi pa tudi za sintetizatorje oziroma klaviature. Bend je zvočno sliko razširil v smer pisanih sintetizatorskih plasti in raznolikih efektov, pogosto uporabljenih tudi za vokale, pihala in tolkala pa ostajajo poseben adut z zasluženo pomembno vlogo.
Čeprav se Insan oddaljujejo od izrazito novovalovsko-pankovskega stila, raziskujejo tudi mehkejše plati zvoka in senzibilnosti. Aranžmaji so enostavnejši, jasnejši, brez kopičenja trdih zvokov, ki so močneje zaznamovali prvenec. Plošča deluje bolj zaokroženo. Zaporedje skladb in prehodi med njimi niso več tako zašiljeni, temveč bolj premišljeni in uravnoteženi, še zmeraj pa vzdržujejo razgibanost. Skladbi Šutka in Paloma zavijeta tudi v plesnejše vode, ne da bi pri tem izgubili prepoznavno ostrino in tesnoben podton. Okvirno drugo polovico albuma preveva spokojnejša plat benda. Najbolj se izrazi v skladbi Uspavanka za Princezo, melanholičnem klavirskem inštrumentalu, ki spominja na vlogo komada Budi kao more s prvenca.
S prekrojitvijo jugoslovanske glasbene dediščine, ki se je samozavestno začela s prvencem, Insan tudi danes raziskuje in počasi vzpostavlja in preigrava lasten izraz. Od prvenca so ostale bolj ali manj le sledi bojevitejše energije in trših kitar, ki jih sedaj morebiti nekoliko pogrešamo, ker so v glasbo vnesle surovost, organskost in iskrenost. Zasedba uspe obiti zgolj obujanje »starih dobrih časov« in ne zapade v popolno nostalgijo. Zasidrana ostaja v sedanjosti, preteklost pa tolmači po svoje z zvoki in pristopi, ki presegajo prepoznavne okvire novega vala in panka. Obe plošči sta svojevrsten vrtinec zvokov in čustev v nešteto odtenkih, dramatičnih in kaotičnih slikah, za katere se zdi, da se zasedbi porodijo iz trenutnega vzgiba, s to podobo pa Insan zavzemajo posebno mesto na slovenski glasbeni sceni.
Skladno z naslovom plošče se Insan osredotočajo na kontemplativnejše podobe in mehkejše zvoke, zaznamovane z napetostjo in melanholijo, ki sta prisotni tudi v udarnejših skladbah, Krnetićevi vokali pa jim dosledno vdihujejo bolečino in nekaj surovosti. Ob sklenitvi se album izkaže za preplet spominov, intenzivnih občutkov in distopičnih podob, na katerih so pečat pustili tako jugoslovanska glasba in kultura kot tudi družbeno-politična dogajanja – sledi, ki jih še vedno zaznavamo tudi v mlajših generacijah.
Album Planet Tuga presega žanrske, nacionalne in jezikovne meje, ostaja razpet med plesnejšimi, živahnimi skladbami in recitativnimi, skoraj himničnimi trenutki, tematsko pa se razteza od ljubezenskih motivov do raziskovanja kolektivnih in individualnih spominov. Vse to se prepleta na plošči, ki je zorela dolgo, danes pa je pred nami razkrila ustvarjalno iznajdljivost zasedbe Insan in njeno specifično energijo, ki bo svojo pravo težo pokazala na predstavitvenem večeru čez dobre štiri tedne, v petek, 24. oktobra, v Gala hali.
Komentarji
<3
Noice
hvala pozornost in misli. puno🖤🌚
*za
Komentiraj