Channel Zero, Ljubljana, 15. 10. 2024

V torek, petnajstega oktobra, je prestolnica muzike željnim  ponujala kar nekaj dogodkov, ki bi potencialno lahko potešili njihovo slo po živi glasbi. Marsikomu se je pogled ob naboru koncertov zaustavil predvsem na špilu bolgarske zasedbe TDK, ki je v Kinu Šiška nastopila v spremljavi domačih The Canyon Observer. Na papirju nič kaj izstopajoč pa je bil nepompozno poimenovan Neobvezni koncertni dogodek, ki se je isti večer zgodil v klubu Channel Zero.

Pred prihodom na med tednom pogosto zaspano Metelkovo nismo imeli občutka o tem, kakšna bosta udeležba in vzdušje na dogodku, ki je ponujal eklektičen nabor treh izvajalcev. Večer je odprla mlada kantavtorica Iza Napotnik, ki se je občinstvu predstavila z večinoma lastnimi skladbami. Kot je dejala ob prihodu na oder, je bil to njen prvi koncert, odprla pa ga je kar s priredbo skladbe Strange Fruit. Če svoj prvi samostojni nastop odpreš s pesmijo takšne ikone, kot je Billie Holiday, potem že v štartu pokažeš tako odličen okus za glasbo kot tudi pogum, da si sploh upaš lotiti se takšne skladbe. Po koncu komada je sledil gromek aplavz že kar številčnega občinstva, po odzivu sodeč sestavljenega predvsem iz njenih prijateljev in znancev. S tem je bil led prebit, Napotnik pa je muzikalno suvereno in prezenčno plašno nadaljevala z nastopom, v katerem je pokazala glasbeni potencial, ki se skriva predvsem v njenem glasu. Ta morda ni najmočnejši ali najudarnejši, toda izžareva prefinjeno čutnost in že dodobra izoblikovan glasbeni jaz, kar je pri kantavtorskem izražanju izjemno pomembno.

Kot rečeno, je bil glas postavljen v ospredje nastopa, za spremljavo pa je uporabila zgolj električno kitaro. Marsikdo bi se v svojih začetkih poskusil vsaj malce skriti za glasnejšo spremljavo, Napotnik pa je pogumno postavila glas na zelo ranljivo mesto, v samo središče glasbenega izraza. Po uvodni priredbi je predstavljala lastne kompozicije, ki so si upravičeno prislužile glasne aplavze. Ker je bil to njen prvi nastop, ostaja veliko prostora za izboljšave, nedvomno pa je Iza Napotnik pokazala potencial, ki naj ga ljubitelji subtilnejšega kantavtorskega izraza karseda spremljajo. Njena glasba trenutno še ni na voljo za poslušanje na kakšnem nosilcu ali na internetih, zato bodite pozorni na njene žive nastope.

Uvodni nastop je pustil topel in prijeten občutek, ki se je med publiko ohranil tudi na obvezni čik pavzi med menjavo nastopajočih. Kot se je zunaj stemnilo nebo, ki je najavljalo nočno deževje, se je tudi atmosfera znotraj kluba začela spreminjati. Postala je precej bolj temačna in napeta, sledil je namreč koncert nojz grupacije mal pre mal. Zasedba trenutno zagotovo spada med bolj vznemirljive na lokalni podtalni sceni, da se dober glas o zasedbi hitro širi, pa je dokazal tudi zapolnjen prostor Channela Zero. Mal pre mal vizualno in glasbeno spadajo v takšne klube, kar je mišljeno kot kompliment in ne kot kakršnokoli omejevanje njihovega dosega. Fantje bodo v prihodnosti zagotovo lahko samostojno zapolnili veliko večja prizorišča, kot je Channel Zero, v tem trenutku pa je bend vznemirljivo spremljati v njihovih klubskih začetkih.

Zasedbo marsikdo na prvo žogo zaradi pogostih govorjenih vokalov in postpankovskega nojza označi za gen Z različico benda Otroci socializma. Takšno ukalupljanje je precejšnje poenostavljanje, ker zasedba ponudi precej več kot le deklamirana temačna besedila, ki spremljajo močno distorziran hrup. To je le del njihovega glasbenega izraza, slišimo namreč tudi bolj neposredne pankovske komade z vratolomnim tempom in kričečimi vokali. Zvočne temelje so osnovali na težkih basovskih rifih, na katere glasbeniki nalagajo plasti sintetizatorskega in kitarskega hrupa. Ekspanziven zvok je posledica prostih zvočnih form in eksperimentiranja, ki bendu omogočata ustvarjanje svojevrstne godbe.

Zasedba bo morala še nekoliko izpopolniti potek nenehnega izmenjavanja inštrumentov. Edina večja kritika, ki jo lahko podamo, je namreč, da ob teh menjavah dinamika koncerta upade. Luknje poskušajo precej kompetentno zapolniti s feedbackom in ustvarjanjem hrupa, kar je nedvomno neizbrisen del njihovega zvoka, a se tudi to kdaj vleče. Ustvarjati zanimive vmesne nojzerske pasaže ni enostavno, na tem bodo še morali delati, toda fantje so na pravi poti. Prekinitve so bile moteče predvsem v zaporedju krajših pesmi, medtem ko so bile daljše skladbe v živo prav posebno doživetje. Komad ovčkice v tem najbolj izstopa, ker razpre prav posebno izkušnjo temačnega vzdušja in hipnotične repetitivnosti, ki poslušalce potopita v gost zvočni zid. Glasbeniki so se med komadom v iskanju feedbacka in novih hrupnih zvokov izživljali nad svojimi inštrumenti. Pri ustvarjanju nojza ne izbirajo sredstev, intenzivnost v igranju in vokalih pa poskrbi, da smo vseh petnajst minut osredotočeno ujeti v orbito skladbe. Kljub temačni atmosferi koncertov nikakor ne gre za bend, ki bi se jemal preresno in bi samozadovoljno užival v svojem »edgy« karakterju. Koncerte znajo popestriti tudi s kakšno humorno izjavo, kot je najava komada davor dinozavor, ki je bil napovedan z besedami: zdaj pa ene cajke.

Za konec večera se je na oder povzpela še skupina Insan, ki je prvič po dveletnem zatišju nastopila v živo. Na zadovoljstvo prisotnih so najprej napovedali izid novega albuma, ki naj bi bil že zaključen in bo izšel v kratkem. Zasedba zvok gradi na na videz kaotični zmesi žanrov, kot so postpank, trap in sint pop. Preplet jim uspe narediti za svojega toliko, kot je to za miks različnih žanrov pač mogoče. Svoj del večera so odprli z zdravico, z rakijo pa naj bi zasedba ritualno nazdravljala pred pričetkom vsakih vaj. To je še dodatno razpustilo že sproščeno ozračje in morda najbolj koristilo novi klaviaturistki, ki je z bendom nastopila prvič. Insan so se po daljšem premoru vrnili spočiti in polni energije, ki je iz članov kar prekipevala. Skozi nastop so pokazali zavidljivo intenzivnost in zanje značilno inštrumentalno raznolikost. Širino je glasbenemu izrazu vdihnil predvsem Miha Možina, ki je med koncertom poleg klaviatur v roke vzel marsikatero glasbilo, bendov zvok pa so oplemenitili predvsem vložki pozavne.

Ob začetku nastopa Insan je bil klub sicer precej bolj prazen kot med koncertom mal pre mal, a se je čez čas počasi spet nabralo večje število poslušalcev. Prava ludnica je izbruhnila pri hitiču Kino, ki prisotnih ni pustil ravnodušnih. Zasedba je pred začetkom poudarila, da bodo nastopili brez klasičnih odrskih monitorjev. Zamenjali so jih z novimi ušesnimi monitorji, sprememba pa ni zares igrala velike vloge. Kot že v času predhodnih koncertov je bil tudi zvok Insan na nivoju.

Neobvezni koncertni dogodek, kot ga je poimenovala ekipa Channela Zero, se je izkazal za zelo priporočljivega za vse željne muzike. Videli in slišali smo lahko prvi nastop nadobudne Ize Napotnik in prvi koncert benda Insan po dveletnem zatišju. Če v to zmes dodamo še trenutno aktualne mal pre mal, je dogodek kljub navideznemu eklektičnemu izboru nastopajočih zelo dobro izpadel. Pokazal je, da imajo na tako majhni sceni, kot je ljubljanska, tudi na videz zelo različni izvajalci več skupnih točk kot razlik. Cel večer je vladalo prijetno in kolegialno vzdušje, ne samo v publiki, temveč tudi med nastopajočimi. Kdor si je ta večer vzel čas za neobvezni koncertni dogodek, bo zagotovo z zanimanjem spremljal nadaljnja ustvarjanja vseh nastopajočih.