It's Everyone Else: Pirouette

Recenzija izdelka
27. 6. 2022 - 19.00

Noise Appeal Records, 2022

Slabih šest let mineva, odkar smo lahko prisluhnili novemu materialu domačega noise-industrial tandema It’s Everyone Else. Ta sta se v viharju svojega prejšnjega albuma Heaven is an Empty Room vrtela okoli ritimčnega rafala industriala in gromkega hardcora. Zjebanost leta 2016 in bendova unikatna oblika upora njegovi moreči naravi sta prepričali tako domače poslušalstvo, kot žela sloves onkraj slovenske grudi. Letos pa Pika in Lucijan z novo ploščo Pirouette zavestno zapuščata temačni ples preteklosti in na tapeto naslikata čistejšo zvočno paleto.

Zasedbino zatišje je bilo zgolj na nivoju izdaj, saj sta v vmesnem času šopala koncerte vse do leta 2020, od evropskih festivalov pa sedaj do Stare mestne elektrarne na domačem MENT-u, kjer sta tudi v celoti predstavila Pirouette. Nobena skrivnost ni, da na kreativen izraz It’s everyone else močno vpliva čas, v katerem se ta odvija. Ravno tako kot je duhamornost politične klime vplivala na pretekli material, nova plošča ne uide tisočim udarcem, ki sta nam jih zadali leti 2020 in 2021. Duov zvarek osebnih in duševnih težav je zavrel že pred pandemijo, koronavirus, lockdowni in vsesplošni, a vseeno navidezni razkroj kapitalistične realnosti pa je to še stopnjeval. Tako v zvoku ne čutimo več toliko uporniškega vrenja, temveč sluhovode polnita žalostna odtujenost in razvlečeno dromljanje.

Projekt s svojo standardno formo manifestiranega besa in klanja tokrat morda res ne zlomi slušnih žil, a jih vseeno pošteno upogne. Dnevi hardkorovskih izlivanj čez breakdowne in sunkovitih premikov od krika do groma so za njima, sledi sluzasto kovanje ene melodije v drugo. Komadi na Pirouette so razpotegnjeni, doomersko vlečenje sintetiziranega zvoka pa objema koračnica hipnotičnih bobnov. Skozi proces, podoben jačanju jekla, nas It’s everyone else s svojimi dolgotrajajočimi skladbami zateguje od hladnega k vrelemu, kar v spomin privabi primerjavo s postmetalci Cult of Luna in kasnejšim materialom zasedbe Converge. Najbolj opazne spremembe pa se pojavijo pri vokalu. Ta je izrazito manj kričeč, podkrepljuje občutek odtujenosti na plošči in v morju efektov doseže zamegljeno poetičnost govorjene besede. Neposredni bes prejšnjih projektov tako zamenja tempirana kislota prezira, ki za tesnimi zobmi sika in čaka.

/
Klubski maraton
17. 9. 2010

Veliko je govora o omilitvi zvoka, vendar album Pirouette ni takšen zavoljo večje poslušljivosti, izčiščenost zvoka pili z namenom grajenja atmosfere, ki je srčika plate. Avra ohromelega obupa je jasna že na začetnem komadu Goddess of Hallways, toliko bolj pa na naslednjem Pure O. Njegov ritmični napad ovije roke tesnobe okoli našega goltanca s silo vseh preteklih grehov, na katere nas nemirni možgani radevolje spomnijo pred spancem. Nova plošča globlje užije širino hrupotvorja, saj noise ne podpira več katarzičnega zloma – teh na albumu tako rekoč ni – temveč neizprosno pritiska na nas kot del širše zgodbe. Denimo s skladbo Artemisia v nas sproži občutek hromega utapljanja, zaključek srhljivo popačenih klavirskih melodij na koncu Laced pa se sliši, kot da prihaja naravnost iz prizora filma Izžarevanje.

Na albumu se duo It’s Everyone Else pogumno prepusti spirali premika izven cone udobja in razblini dvome pripadnosti žanrov, znotraj katerih sta ustvarjala v preteklosti. It’s everyone else svoj prejšnji hektični bes umirita in poslušalstvu naslikata čistejši vpogled v njun notranji svet, kar jima uspe brez kompromisov pri intenzivnosti. Počasnejša struktura res ne odraža več hardkorovskih korenin, a ravno ta upočasnitev v kontekstu novega poglavja zasedbe naredi album resnično dober.

Srd skoraj privedeta do točke negibnosti, kjer ga morda ne slišimo, a še vedno tli. Plošča s svojimi prodornimi ritmi in spolirano strukturo ponosno dviga zastavo industrialne glasbe ter je odločen primer glasbenega pripovedništva. Če so nebesa res samo prazna soba, v kateri je naš bes obsojen na neslišanost, z albumom Pirouette bend s svojo nelagodno težo dromljajoče industriale zruši stene razočaranja vrednega obljubljenega kraljestva. Pika Golob in Lucijan Prelog pa iz njegovih ruševin vstaneta v čakanju, da svet zadaneta s klasičnim »nisva jezna, samo razočarana«.

 

Leto izdaje: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness