Weird World, 2015

Ker bo za veliko večino glasbenega občestva letošnji istoimenski dolgometražec mladega finskega multi-instrumentalista Jaakka Eina Kalevija prvi stik z njegovimi muzikami, se zdi odločitev, da bo njegov prvi album pri založbi večjega kova nosil Finčevo umetniško ime, precej na mestu. Toda še zdaleč ni to njegova prva izdaja. Danes 30-letni Kalevi se je pod prvi nenaslovljeni mali plošček namreč podpisal že daljnega leta 2001, v naslednjih štirinajstih letih pa nanizal kar osem dolgometražcev, številne single in EP-je, ki v sebi nosijo fragmente barvite palete glasbenih vplivov; od jazza in kozmičnega krautrocka, pri zadnjih izdajah pa predvsem bolj popovsko diskoidnih idiomov. Res pa je tudi, da je prav z letošnjim samonaslovljenim dolgometražcem Kalevi nazadnje izoblikoval oziroma definiral svoj zasanjani, za Fince morda atipični glasbeni izraz, ki bi ga še najlažje položili v predal aktualnega dream popa, čemur niti sam Kalevi ne nasprotuje kaj dosti, kajti, kot je povedal v enem od intervjujev, navdih za svoja besedila večkrat črpa na nekem spletnem forumu, namenjenemu diskusijam o sanjah. 

Od začetnih preigravanj štiklov ameriških progresivcev Dream Theater, preko prvih stikov s samplerji in orodji, ki jih nudi producentsko programje Fruity Loops, pa do sodelovanja s priznanim ameriškim producentom Nicolasom Vernhesom - človekom, ki je svoj pečat pustil na aktualnih izdajah zasedb Run the Jewels ter The War On Drugs – je Finec prehodil dolgo pot. Življenje ga je med leti 2006 in 2014 nekako postavilo na prave, precej ustaljene tire ─ dobesedno, kajti kot tramvajski šofer je po Helsinkih prevažal meščane in turiste. Precej ustaljena in na trenutke dolgočasna, toda po njegovih besedah sproščujoča služba mu je nudila ure in ure časa, ki ga je ob opravljanju svoje službe lahko namenil introspekciji in poslušanju različnih glasb ter posledično miselnemu razvijanju svojih pesmi. Helsinke in poklic šoferja pa je Finec pred kratkim zamenjal za Berlin in poklicno glasbeno pot, ki je kulminirala z izdajo letošnjega samonaslovljenega dolgometražca.     

Kalevijev album prinaša deseterico v harmoničnem sosledju prezentiranih skladb, ki zapakirane v zanj značilno subtilno in vselej koherentno zvočno sliko nudijo odličen soundtrack za oranžno razbeljeno poletno melanholijo, geografski dislociranosti navkljub pa tudi kuliso za vožnjo po s soncem oblitih magistralah hrvaške obale. Finec se je za album, na katerem je večino instrumentalij prispeval sam, odločil odreči pretiranemu kompliciranju in si zastavil oblikovanje precej minimalistične instrumentalne podlage, ki pa kljub zvočni skoposti premore neko Kaleviju lastno avro, bržda zaradi njegove bledolične in nekoliko introvertirane pojave – težko bi rekli zakaj, toda v primerjavi s svojimi anglosaksonskimi stanovskimi kolegi se zdi Finčev umetniški output veliko bolj avtentičen – in nenazadnje, ponoviti je treba, da je njegov aktualni izdelek rezultat kar štirinajstletne levitve in ne zgolj nek refleks na aktualne glasbene tokove.

Toda pretiravali bi, ko bi v en rog skupaj z zahodnimi mediji Kaleviju namenjali nereflektirane hvalospeve in ga kar iz prve postavljali ob bok desetletje starejšemu francoskemu kolegu Sebastienu Tellierju. Za tolmačenje Finčevega zminimaliziranega diskoidnega popa se ni treba posluževati sofisticiranega izrazja, prav tako ne za njegova sicer dobra angleška besedila, če izvzamemo uvodni samoreferencialni štikl J.E.K. in zaključno skladbo, ki bi jo v prostem slovenskem prevodu naslovili Večna energija - pri slednjih se je namreč Finec odločil uporabiti kar materni jezik, kar albumu doda neko originalnost in ga zavoljo zvena finščine ovije v tančico eteričnosti. Kompozicijsko skladbe premorejo premočrtno strukturo, ki se ciklično ohranja skozi deseterico skladb, zato na dolgometražcu ne gre iskati kdo ve kakšnega eksperimentalnega momenta, ki jih je bilo sicer mestoma moč najti na Kalevijevih starejših stvaritvah. Kljub temu moramo izpostaviti albumski zaključek, v prostem prevodu Večna energija, ki se kot časovno pa tudi vsebinsko in instrumentalno najobsežnejša skladba iz gainsbourgovske balade razvije v razpuščeno kozmično psihedelijo; s saksofonskimi soli Jorje Renn poslušalcu v spomin prikliče izseke plate The Dark Side of the Moon in tako albumu zagotovi ekstatičen epilog.     

Ritmično podstat pretežno zaznamuje nežno bobnanje, ki mu pri nekaterih skladbah na pomoč priskočijo digitalni perkusijski vložki, medtem ko melodično plat albuma gradijo vseprisotna sintovska valovanja različnih barv in intenzitet, ki pa se iz pesmi v pesem večkrat pojavijo v slično simplificiranih formah in zato izzovejo misel na recikliranje idej. Ob občasnih analognih basovskih linijah in kristalno čistih kitarskih vložkih Kalevijev album bogatita vokalni gostji Suad Khalifa, ki je svoj nežni glas, podoben tistemu Romy Madley Croft, posodila pri kar štirih skladbah, med njimi singlu Deeper Shadows, ter Sonja Immonen, ki je doprinesla k epskemu albumskemu epilogu.

Plata Jaakkko Eino Kalevi tako resnično prinaša destilat petnajstletnega žlahtenja Finčevega glasbenega izraza, česar pa ne gre interpretirati kot vrhunec njegove še mlade kariere, temveč kvečjemu za prvi resnejši, bolj premišljen in dobro pozicioniran dolgometražec, ki utegne Kaleviju prinesti številne nove oboževalce in ga tako spodbuditi k nadaljnjemu raziskovanju, eksperimentiranju in piljenju. S svojo zadržano, toda skrivnostno pojavo mu težko obetamo mesto na prestolu disko monarhov, kamor ga postavljajo številni tuji mediji, ne dvomimo pa v to, da nas ne bi bledolični Finec tudi v prihodnje zalagal s svežimi pogruntavščinami svoje nežne, meditativne disko romantike.