Psychedelic Salad Records in Forbidden Place Records, 2021

V Tolpi bomov nekaj pozornosti namenjamo plošči The Magnetic Ridge, ki je izšla maja letos pri dveh založbah, ki poslušalce zalagata z muziko neodvisnih kitarskih bendov. Pri avstralski založbi Psychedelic Salad Records in ameriški Forbidden Place Records, obeh osredotočenih pretežno na psych, doom in stoner bende ter kitarsko eksperimentalo. Dvanajstkomadna plošča je drugi studijski album avstralske zasedbe Jack Harlon & The Dead Crows oziroma po besedah osrednjega člana benda »štiričlanskega psihedeličnega, spaghetti western, fuzz rock benda iz Melbourna«.

Bend je kot lagoden, doomstrsko usmerjen projekt leta 2015 ustanovil idejni vodja, glasbenik Tim Coutts-Smith oziroma njegov alter ego Jack Harlon. Zasnova glasbe temelji na ideji o neznanem glasbeniku, ki skuša posredovati neko ustvarino, ne da bi poslušalci vedeli, kdo in kaj sploh stoji za projektom. Sprva je bil torej mišljen kot nekakšna zajebancija, a se je Smithu, kot kaže, glasba projekta Jack Harlon & The Dead Crows uspela v sproščenem, nezavezujočem vzdušju spontano in povsem nenačrtovano intenzivno izliti ter omrežiti poslušalstvo nekoliko preveč, da bi ostala nedovršena ali zamejena na en anonimen jebivetrni izdelek. Ostalina ideje po zvočnem »scanju v ocean« se je tako razblinila in se po pretečenih šestih letih glasbovanja kaže le še v alter egu in izmišljenih imenih, ki jih za dani projekt uporabljajo trije Harlonovi sogodbeniki.

Kljub bendovski zasnovi je glasba zasedbe Jack Harlon & The Dead Crows konstrukt in presunljivo studijsko delo zgolj ene same osebe, Jacka Harlona, sočlani, imenovani The Dead Crows, pa so njegove odrske oprode. Na plošči The Magnetic Ridge je Smith kot avtor vse glasbe prvič zares skladbe ustvarjal z mislijo o bendovski izvedbi. In čeprav so komadi na samonaslovljenem debitantskem EP-ju iz leta 2016 in dolgometražnem prvencu Hymns iz leta 2018 dobri, je omenjeni mišljenjski premik nedvomno spremenil potek mastermindovega dela in omogočil slišen napredek v delu z zvokom oziroma z aranžmaji za posamična glasbila.

Izplen je tako bendova do sedaj najboljša umetnina, nadvse izvrsten psihedeličen rock z žmohtnim metalskim in bluzovskim utripom, ki mu nobena letošnja plošča v podobnih žanrskih zmešankah ne seže do kolen, čeravno je glasba s plošče The Magnetic Ridge zelo blizu glasbi ameriške zasedbe All Them Witches, ki je svoj aktualni album Nothing as the Ideal izdala lani. Kot pojasni protagonist zasedbe, čarovnic ni poznal do pred nekaj leti, na njegovo ustvarjanje pa je pravzaprav najbolj vplivala zasedba The Smashing Pumpinks, konkretno plošča Siamese Dream, ki bo kmalu beležila tridesetletnico.

Smith, tudi član grunge/rock benda Oh Pacific, poudarja, da se je vsemogočnega fuzz udarca s prelomne plošče Siamese Dream zavedel precej po prvih najstniških navduševanjih nad The Smashing Pumpinks, kar niti ni nenavadno, če pomislimo na njihove najprepoznavnejše komade, ki jim ne bi pripisali ravno opisnice »fuzz«. Plošča The Magnetic Ridge, iz katere fuzz puhti, je seveda izraziteje polnejša te žlahtne kitarske mehkobe kot plošča The Smashing Pumpkins, a vzporednice nedvomno peljejo skozi komade. Puhteči vlak pa se ne ustavlja zgolj pri grungeovskih vplivih, temveč so predvsem zapeljivi melanholični kitarski rifi in na drugi strani nekakšni doomstrski padci ter puščavski tripi po vzoru velikanov Sleep in občasni vstavki bluzovske acid meditacije v stilu klasikov The Doors. Smith med svoje najljubše ustvarjalce sicer uvršča zanimivo kombinacijo glasbenikov – posebneža King Krula, čigar umetnikovanje bi z Jackom Harlonom lahko povezali s sanjavimi, odmevajočimi rifi in pretežno sproščeno, neobremenjeno, a kdaj čustveno zelo gnano držo, metalce Meshuggah prav obratno, v kitarski progresiji, in morda bolj pričakovan bend za dano zvrst, psych zasedbo Colour Haze.

Smith ima očitno dobra ušesa in glasbeno dediščino ter inštrumente zelo učinkovito izrabi za kdaj melanholično, drugič divjo zvočno pot po nadaljevanju vsebinske niti s predhodnih izdelkov, po zgodbi izvrženca na robu smrti, Jacka Harlona. Odlika muzike Jacka Harlona in njegovih mrtvih vran nedvomno temelji na Smithovi pisani domišljiji in zapomnljivem pesmopisju, ki postavljata ploščo The Magnetic Ridge trdno v vrh letošnje psych rock glasbene produkcije. Slava rifom!