Wrong Speed Records, 2024

Da glasbeno izražanje predstavlja dimenzijo velikokrat preseženih meja zavestnega in preide na višjo stopnjo, kjer se bohoti s pretanjeno identiteto, nekateri smatrajo za splošno znano. Seveda to ne pomeni, da glasbo tako dojemajo vsi, ali pa da se na to prepričanje tudi venomer sklicujejo in ga ponotranjijo. Jacken Elswyth, angleška banjoistka, ki povrhu vsega zna svoj krotki aparat za izpust ranljivih nihanj in donenja v svoji delavnici izdelati sama, je primer nesebičnega bitja, ki je že davno presegel meje stvarnega in jih pretvoril v nekaj višjega.

Glasbenici banjo od trenutka, ko uglasi še zadnjo struno, služi kot mehanizem, katerega podstat so posamezni toni, ki se med seboj zasledujejo. Amplitude zvočnih izlivov se jačajo in pojenjajo z izjemnim občutkom umetnice. Album At Fargrounds, ki je izšel maja lani, predstavlja zelo izčrpen pregled korenin old time glasbe, ki se vijejo po podzemlju Afrike, Združenih držav Amerike in seveda tudi britanskega otočja. Dialog med temi prostori se vzpostavi precej naravno – stabilno osvetljuje prepleteno zgodovinsko dogajanje, ki ga lahko začnemo izrisovati v zahodni Afriki, od koder prihaja Elswythin inštrument.

V 17. in 18. stoletju so zasužnjeni Afričani banjo s seboj prinesli v ZDA, kjer se je sprva pojavil na plesnih dogodkih, v 19. stoletju pa svoje mesto dobil v porastu minstrelstva. Minstrelske točke so posnemale melodije s plantaž, izvajali pa so jih belci. Ljudje, kot je bil Stephen Foster, zelo znan pisec minstrelov, so se celotne izmenjave lotili s precejšnjo distanco. Foster je denimo za blackface glasbenike pisal v jeziku, ki ga je precej ignorantsko poimenoval »črnska govorica«. Prelom iz 19. v 20. stoletje označujemo kot obdobje, v katerem je kar precej oseb škotskih, irskih in angleških korenin migriralo v južno apalaško višavje. Prav oni so bili tisti, ki so iz izjemno spornega minstrelstva uspeli izbezati nekaj premišljenega, in z vrhov oddaljenih hribov je zazvenela tradicija muziciranja z banjom v glavni vlogi.

Album Jacken Elswyth At Fargrounds ni samo zelo dobra časovna kapsula brenkanja in upogibanja strun banja. Mogočno stoji na dveh polih hkrati – z osmimi tradicionalnimi komadi in štirimi improviziranimi se iz polja sedanjosti zvok spogleduje tudi z nečim širšim, z nečim prihodnjim in v prvi vrsti večnim. Elswyth je med drugim tudi članica angleškega kolektiva Shovel Dance Collective. Gre za eksperimentalno zasedbo devetih glasbenikov, ki se ukvarjajo z reinterpretacijo britanske ljudske glasbe z domiselnimi aranžmaji.

Inštrumentalni album At Fargrounds, ki je tretji solistični album Jacken Elswyth, je bil posnet oktobra 2023, poleg banja pa na njem slišimo tudi kontrabas, harmonij in gosli. Med poslušanjem občudujemo razgibano ritmiko not banja, ki se mestoma spoji z daljšimi toni godala. V skladbi Warm Machinery zvok zareže v našo notranjost, malce nas celo zmrazi, vendar pa stanje pretresenosti v nas povzroči lepota invazivnosti zvoka. S cvikajočimi izpusti, ki ječijo iz inštrumenta, se sproti oblikuje entiteta, ki jo v nakazani zamegljeni, nepregledni krajini začuti in tudi konkretno opazi slehernik.

Precej izstopajoča in hkrati najdaljša skladba na plošči je Lost Gander, tradicionalna viža, ki jo marsikdo pozna tudi po drugem naslovu Wild Goose Chase. V tem kontekstu moramo omeniti Virgila Andersona, banjoista iz vzhodnega Tennesseeja, čigar glasba je pognala iz že omenjene apalaške muzike. Okrnjeno, toda sploh ne manj kvalitetno verzijo tega komada je v zadnjem obdobju posnela tudi Nora Brown, devetnajstletna glasbenica iz Brooklyna, ki smo jo v preteklosti na naši frekvenci že gostili. Elswythina inačica poskrbi za predstavitev mojstrskih veščin razdelave skladb, ki so podkrepljene z vlečenjem loka. Že sámo ubiranje je na albumu prijetno, še posebej pa nas široko objame zvok žime loka, ki se dotika strun.

Povednost albuma, ki ne vsebuje vložkov péte besede, je sama po sebi zelo dodelana. Slišimo zaobljenost posameznih not, ki pa so nabrušene in nazobane na ravno pravih mestih. Razpon petstrunskega inštrumenta se izrazi v skladbi Waken Workshops, v kateri Elswyth razstavi vsako struno, secira vsak ton in s prosto improvizacijo raziskuje možnosti muziciranja. Četudi je skladba na prvi pogled večplastna in težka za doumevanje, jo v splošnem vendarle lahko označimo za ubrano. Elswyth struno udari enkrat, spet drugič poprime za dve hkrati in zabrenka čez celo formacijo napetih strun kot nekdo, ki banjo prvič prime v roke, a ta vseeno zveni dobro, ker je uglašen v določeni tonaliteti. Izmenjuje dva, nato tri tone, potipa celo za opno inštrumenta in se zatakne na posameznih poljih vratu.

Skladba Sussex Waltz, ki je tradicionalni irski valček, sicer s svojo nekoliko počasnejšo ritmiko predstavlja manj intenziven podaljšek albuma At Fargrounds, se pa v njenem okviru udejanji združba plesalcev, ki imajo v prvi vrsti veselje do poslušanja glasbe. Dušo poboža tudi osnovni element brbljanja strun, ki preide v brenkanje čez celo njihovo širino. Za bolj grobo, skorajšnjo razmesarjenje naših sluhovodov, ki ga presenetljivo prenašamo v najboljšem možnem smislu, pa poskrbijo kovinski zvoki skladbe Who Remembers. Seveda si tega komada poslušalci ne zavrtimo z namenom, da bi ob njem poplesavali ali pa razmišljali o globini naših misli, temveč si ga zavrtimo, da se spoznamo še z zadnjimi delčki inštrumenta, za katere se zdi, da so doslej ostali nedotaknjeni. 

Zankane kompozicije in napevi, ki bi jih lahko poslušali znova in znova, tako svojo razsežnost opolnomočijo z improviziranim muziciranjem. Zdi se, da si proti koncu albuma Jacken Elswyth drzne več, da so tradicionalne pesmi zapustile prvotno stanje duha, ki ga ljubitelji old time glasbe tako zelo cenimo in poskušamo doživljati ob poslušanju starih brenkačic in brenkačev, nas album At Fargrounds vseeno pripravi na vcepljanje novih konceptov, ki do neke mere sijejo v večji svobodi.