Break World, 2015

Vstop družbenokritičnega, širše političnega v glasbi ni nič novega, a zdi se, da je prejšnje leto pri vstopu partikularnih bojev v osrednje pripoznani glasbeni milje prineslo nekaj novosti, ki pa so – kar se zdi smiselno – neposreden odziv na dogajanje v ljudski sredini. Že dlje časa, a suvereneje ravno z zadnjo ploščo Mutant, je svoje poglede na občo heteronormativnost in afirmacijo različnih spolnih usmeritev nakazal Arca, temu se je pridružil južnoafriški producent Angel-Ho, prevpraševanju označevalca ženske se z neke lastne pozicije približujejo Aisha Devi, FKA Twigs in Jenny Hval, rasnim bojem pa ogledalo postavljajo načeloma bolj hiphoperske struje, na čelu s Kendrickom Lamarjem in Vinceom Staplesom. A ob prelomu prejšnjega leta je kot strela z jasnega udaril še D'Angelov klic na boj, v funk in soul potopljena razdrobitev več let nastajajočih misli o vpetosti rase v veliko večino družbenih mehanizmov, v zgodovinske boje in predvsem tiste, ki jih bo treba v luči novih vstaj rasnega nasilja zopet izbojevati.

Ravno kot svojevrsten odgovor na D'Angela in njegovo Black Messiah pa se vzpostavlja danes predstavljeni album Skid Row Jamesa Ferrara. Ko je Ferraro leta 2011 pri Hippos in Tanks izdal prelomno Far Side Virtual, je to pomenilo tudi za zunanji pogled radikalno cezuro znotraj njegovega lastnega opusa, ki se je do tedaj brez ravnotežja razlivala po sanjskem in nezavednem svetu osemdesetih, v svojih nonšalantnih kot-da neskončnih ponavljanjih pa vključevala še odmeve tribalistične psihedelije sedemdesetih, oblikovane s strani Youngovega in Caleovega »sanjskega sindikata«. Hipnagogični pop, ki je preko obrazcev popularne kulture zajemal zeitgeist določenega ameriškega konteksta iz preteklosti, je zamenjal z novo, mutirano hiperrealistično podobo, ki se, ujeta v izmikajoči se trenutek sedanjosti, preobraža v ojačanje resničnosti skozi precizno sestavljanje njenih posameznih elementov. 

Slabo uro dolg Skid Row se tematsko najbolj neposredno veže na skrajno osebno, s tem pa tudi skrajno resno seciranje vsakdana v Ferrarovem rojstnem mestu, še vedno tesno prepletenemu in zaznamovanemu s posledicami padca dvojčkov v letu 2001, ki jo je Ferraro prikazal na NYC, HELL 3:00am izpred dveh let. Na toplini znanih žanrskih obrazcev sodobnega R'n'B-ja je oblikoval temačno in do obisti nasičeno smrtno obsodbo nekega mesta, katerega padec ne bo rezultat zunanjega napada, temveč bo postal žrtev lastnega sesedanja, notranjih bojev in vse bolj vrtoglave družbene neenakosti. Pogled njujorških marginalcev s pločnikov v zgodnjih jutrih in njihovih medijskih nasprotij, s katerimi so prikazani preostalemu svetu, postane na Skid Row neka splošnejša točka pogleda. Preko upočasnjenega funkovskega, smoothjazzovskega in rockovskega melosa - ki spominja denimo vsaj na Georgea Howarda ali Davida Spinozzo – se Ferraro zazre v četrt Skid Row v osrčju Los Angelesa, razrvanega od socialnih nepravic, revščine, policijske brutalnosti in rasnega nasilja. Teksti, ki jih je Ferraro pisal na svojih vsakodnevnih poteh po mestu, so nastajali kot neposreden odziv na propadle obljube črnskih civilnih gibanj, demonstracij in institucionalnih apropriacij. S konstantnim vračanjem v čas protestov iz leta 1992, k Rodneyu Kingu, in čas medijskega pokrivanja afere z OJ Simpsonom mučno vzporeja nespremenljivost bistva nasilja, ki se bíje na različnih frontah.  

Redki kot-da hiphopovski skiti so obrnjena podoba hudomušnih situacij z raperskih albumov - so z molovskimi godalnimi deli podložena zaporedja besed in zvokov medijskega oddajanja, ki kot vzporedna resničnost, kjer se konstruira nov, premočrten narativ, obstajajo onkraj živega dogajanja na ulicah. Ravno z bluntovsko zasanjano in mestoma patetično zaokroženo dikcijo ter sprevrženo mutiranostjo žanrskih vzorcev se Ferrarova podoba nekega mesta, abstrahiranega do kosti in znova postavljenega na temeljih glasbene kompozicije vzpostavi kot skrajno čustveni konstrukt. Na določeno mero nujnosti poslušalčevega odziva napotuje tudi uporaba glasbenih vzorcev, ki v svoji okleščeni obliki preko sredinskih »obrazcev čustev«, denimo v žalostno zvenečih kitarskih solažah ali sintetizatorskih grozdih znane provenjence, posredujejo neko skrajno pesimistično podobo Los Angelesa. Ravno tu je topos funka in latino soula obrnjen na glavo, saj ne poseduje več pričakovanih prvin ljubezni, zabave, weltschmerza, niti njihove nove kontekstualizacije, temveč skozi različne formulacije trmasto ponavlja eno in isto izjavo: nasilje, nasilje, nasilje.

Za razliko od nedavno izdanega prvenca Sophie, ki v določenem delu svoje emanacije pretvarja glasbo v čisti marketinški produkt, s čimer nakazuje na lastno interpretacijo tradicije vaporwavea in nemara tudi njeno notranjo kritiko, se Ferraro že vse od Far Side Virtual izogiba kritiško pripoznani ironiji in dekonstrukciji določenega glasbenega polja. Tako že prejšnje plate kot tudi danes predstavljena Skid Row zadobijo določeno mero utilitarnosti, najsi bo pri Far Side Virtual to končni cilj postati melodija zvonjenja, pri Skid Row pa ta desublimacija glasbenega izraza poteka preko vektorjev nostalgične vrednosti, ki jo, kot smo že nakazali, Ferraro vzpostavlja v žanrih osemdesetih in devetdesetih let. A desublimacija je pri Skid Row nujno nedokončna, saj ravno v kolebanju med 'intimnim' glasbenim izrazom in vračanjem v preteklost kot motrenju takšnih ali drugačnih sprememb Skid Row ni reprezentacija ne kritika sodobnega konteksta in njene hiperproduktivnosti, niti moralka o rasnem nasilju iz enaindvajsetega stoletja, temveč izrastek na njenih skrajnjih udih, obenem del in tujek abstraktnega, a obenem še kako realnega mesta.