Border Community, 2017

Lahko bi rekli, da naslov albuma The Idiots are Winning, ki ga je James Holden izdal leta 2006, ne bi mogel biti bolj preroški v času svojega nastanka in bolj resničen ravno v tem trenutku. Lahko bi temu rekli nadvse posrečeno naključje ali pa celo vseznalsko pomežiknili drug drugemu, kot da dobro vemo, na katere ustvarjalce se je treba obrniti za pogled v prihodnost. To bi se sicer najbrž zdelo še kar trapasto vsakomur, ki pozna malo zgodovine in ki se rad navezuje na njeno neizbežno cikličnost, njen potek v urejenih ponavljajočih se dejanjih, v katerih se spreminjajo le akterji in posamezne nianse. Na Holdnove Idiote se tu referiramo, ker se zdi leto 2017 neizbežno zaznamovano z idiotizmi na najvišjih nivojih – kar pa seveda ne pomeni, da idioti v resnici vladajo kaj bolj intenzivno ali bolj množično kot kdaj prej v zgodovini.

A Holdnova aktualna plošča, ki jo obravnavamo v nocojšnji Tolpi bumov, se niti v obrisih ne veže več na takšne oprijemljive idejne podlage, zaznamovane z dosegljivo družbeno realnostjo. Pravzaprav se je pikrega cinizma, ki se ga da pripisati naslovu The Idiots are Winning, Holden zelo hitro znebil, sicer pa je tako ali tako bolj poznan kot »eden najbolj inovativnih trance producentov« oziroma morda celo bolj po svojih mnogoštevilnih miksih kot pa po albumih. Tudi zato je danes obravnavana plošča The Animal Spirits toliko bolj dobrodošla in vredna pozornosti. Pozornost, ki jo je pričujočemu albumu v zadnjih tednih namenila avtorica recenzije, je sicer že zelo na meji z nezdravo obsesijo, ki jo je, kot glasbeni navdušenci dobro vedo, včasih težko opisati in še težje utemeljiti, čeprav je po vtisu, ki ga pusti, močnejša od praktično vsakega na razumu baziranega poskusa približanja zvočni materiji.

A na srečo nam James Holden delo močno olajša. The Animal Spirits je pač fantastična plata; najprej z vidika človeškega elementa, saj je plod Holdnovega sodelovanja z zasedbo The Animal Spirits, poleg tega pa gre na plošči v veliki meri za v živo izvedene improvizacije, kar ob poslušanju še posebej zaznamo s skladbo Pass Through the Fire. Naslednje, kar na albumu zelo izstopa, je njegova živost. Na Radiu Študent, to morda velja še enkrat izpostaviti, smo v zadnjem letu veliko pozornosti namenili smrti, njenemu osmišljanju, umeščanju, spopadanju s konceptom smrti in na koncu tudi zelo konkretnemu spopadanju s smrtjo samo, ta krog ukvarjanja s smrtjo pa je v tekstu o Diamandi Galás in njenem letošnjem albumu All the Way nadvse umestno sklenila Nina Dragičević.

Morda je zato še toliko bolj primerno, da se čisto na koncu leta takole usmerjamo še k življenju, k vročičnemu slavljenju sile po doživljanju, izgubljanju v transu obstajanja in okušanju vsega v največji možni meri. Kot skladbo, ki najmočneje kroji in usmerja ta vajb, velja izpostaviti Thunder Moon Gathering, sicer pa se na albumu srečamo tudi z nadvse spretnim, temeljitim, a vseeno nekako lahkotnim razkosavanjem časa in prostora, kar je že takoj razvidno iz naslovov skladb, recimo: Each Moment Like the First, The Beginning and the End of the World ali The Neverending.

Na koncu lahko tako rečemo, da je plošča zamišljena nezgrešljivo optimistično, tako zaradi zvočnega občutja, ki zares vleče k vrtenju v nedogled, kot tudi zaradi vsesplošnega ustvarjalnega etosa, ki je nezgrešljivo pozitivno zaznamoval ta izdelek. Čudno se zdi govoriti o pozitivi in nenavadno se zdi govoriti o občutjih v zvezi z albumom, na katerem ni izrecno izpovedano niti eno samo občutje. A zdi se, da je igranje s samo tvarino vesolja pač dovolj evokativno. Da je za vrnitev k življenju spretno pretanjen zven dovolj. Da je blaga nostalgija, ki si ob vsem obupu vsenaokoli vendarle upa optimistično zreti tudi v skorajda pozabljeno prihodnost – pač dovolj. Vsaj za zdaj. Morda je ta pogojni optimizem tudi največji uspeh katerekoli plošče, ki je izšla v letu, tako čudnem, kot je bilo leto 2017 ...