New Focus Recordings, 2022

Sofoklejeva tragedija o Antigoni je zagotovo vsem dobro poznana v odrski ali knjižni verziji, a z uglasbeno se najbrž niste srečali. Uglasbil jo je mlajši ameriški skladatelj James Kallembach, ki je med drugim tudi predavatelj na oddelku za glasbo Univerze v Čikagu. Delo je nato v celoti izvedel Lorelei Ensemble, ženski pevski zbor iz Bostona. Ker gre pri delu za sodobno komponirano glasbo, je pomembno zavedanje paradigmatičnih izhodišč, s katerimi sta pogojena takšna glasba in svet, iz katerega izhaja. S tem lahko kljub univerzalnim panžanrsko prisotnim kompozicijskim elementom, kot so improvizacija, zvočno eksperimentiranje, vodenje glasov ali forma, razumemo, da so ti vsakič uporabljeni v specifičnem kontekstu.

Kontekst zaobjema različne, lahko tudi nasprotujoče si linije razvoja glasbene misli skozi zgodovino, vezane predvsem na takšno glasbo, za katero še vedno pravzaprav nimamo neproblematičenega izraza. Klasična glasba, umetnostna glasba ali sodobna komponirana godba, vsak od teh poimenovanj nosi s seboj določene predpostavke, ki so lahko pogosto aktivno v navzkrižju z ustvarjalčevo pozicijo. Kljub zadržkom pa bo recenzent pri opisovanju dotičnega glasbenega miljeja vseeno uporabljal izraz umetnostna glasba.

Kot smo že izpostavili, je ogrodje za obravnavano delo zgodba o Antigoni. Vendar pa se Kallembach premeteno posluži lekcije pisanja srednješolskih esejev, kjer dodatne točke pripadejo tistim, ki nauk zgodbe znajo postaviti v sodobnejše okolje in poiskati aktualno primerjavo. Skladatelj to stori s tem, da Antigono uporabi zgolj kot strukturno obliko, v katero vplete zapise Sophie Scholl. Ta je s svojim bratom Hansom v času nacistične Nemčije delovala v nenasilni odporniški skupini Weiße Rose, dokler ju niso leta 1943 z bratom v Münchnu aretirali in usmrtili.

Skladatelj je Sophiejine ohranjene zapise uporabil kot osnovo za libreto in tako njen glas v povedi združil z Antigono. Kot zapiše v spremljevalnem tekstu, so se Sophiejini zapisi kar stopili v Antigonine besede, protinacistični pamfleti odporniške skupine pa so služili za grške zborčke, ki v vinjetah podajajo narativ tragedije. Avtorjeva osrednja ideja je bila pokazati, da je bil razkol med absolutno pravičnostjo in zapovedmi močnih pomemben dva tisoč let nazaj, med drugo svetovno vojno in tudi danes.

Delo je v celoti spisano za ženski oktet in štiri čela. Kljub resnosti tematike je precej lahkotno, z vidika umetnostne glasbe predvsem kratko, glasba pa je večinoma modalna. Skladatelj skozi različna dejanja razvija glasbeni material, s čimer preseže zgolj pisanje v tematski seriji in delo poveže v smiselno celoto. Prav tako je delo kljub svoji tonalnosti in relativni preprostosti lahko privlačno za sodobnega poslušalca ravno z vidika lastne liričnosti in čustvene senzibilitete. V prvi vrsti gre za izvrstno podajanje sporočila teksta skozi glasbo, brez težnje po kakršnikoli teoretični ali harmonični inovaciji zavoljo inovacije same. Pravzaprav lahko ravno zaradi tonalnega aspekta dela rečemo, da je dostopno širšemu občinstvu, kljub temu da svojo relevantnost znotraj miljeja sodobne umetnostne glasbe ohranja s svojstvenim stilom in izogibanjem neoromantiki.

Kallembach je tako z Antigone: The Writings of Sophie Scholl and the White Rose Movement uspel v sodobni kontekst postaviti dve zgodbi, katerih sporočilo bo ostajalo relevantno do samega konca našega razredno razslojenega družbenega sistema. Poleg tega pa je na drugi ravni prav tako uspel pokazati, da je tudi v 21. stoletju mogoče skladati navdahnjena, relevantna in unikatna tonalna dela, ki niso močno stilistično zaznamovana s preteklostjo ter politiko in filozofijo, ki jo spremljata.