Založba ŠKUC, 2020

Domačemu medijskemu prostoru dobro poznana glasbenica in pesnica Jana Beltran je z melanholičnim albumskim prvencem Amoretti osvežila začetek najbolj vročega poletnega meseca. Četudi jo morda najbolje poznamo kot drugi glas in obraz tragiliričnega dua All Strings Detached, ki se od nedavnega lahko pohvali s tretjo albumsko izdajo Septet, ima avtorica bogato zaledje številnih drugih udejstvovanj. Pred leti je bila del zasedbe Koza-Riba, mestoma se je pojavila tudi kot podporni glas nekoliko bolj uveljavljenim izvajalcem, v zadnjih nekaj letih pa čedalje pogosteje nastopa tudi kot osrednja samostojna izvajalka na številnih manjših koncertih. Morda kot najbolj nedavno udejstvovanje velja omeniti njen nastop s hrvaškim kantavtorjem The Gentlemanom, ki se je zgodil v sklopu spletnih koncertov Live Sessions, ki ga je organiziral zagrebški klub Začarana Močvara.

Skratka, avtorica nikoli zares ne miruje. Ob ustvarjanju z matičnim duom All Strings Detached je pisala in snovala pesmi, ki smo jih lahko delno že slišali na njenih nastopih, v njenem zajetnem repertoarju pa je gotovo še veliko takšnih, ki jih s s svojim precej specifičnim občinstvom še ni bila pripravljena deliti. Med temi jih je izbrala sedem, ki so vir svetlobe uzrle šele na plošči Amoretti.

Skladbe na albumskem prvencu so bile uvodoma zamišljene zgolj kot poezija. Ta je nastajala pred leti, sporadično in v duhu priprav na festival Mlade rime, na katerem jih kljub spodbudi organizatorja ni želela recitirati. Namesto tega se je avtorici po dogodku utrnila ideja, da enigmatične pesmi preslika v obliko skladb, saj se prek petja, objetega v zven preprostih melodij, najlagodneje izraža.

Zvenskost albuma sicer bistveno ne odstopa od avtoričinega dosedanjega ustvarjanja. Kljub temu da gre za samostojen projekt, se med pomikanjem skozi skladbe ne moremo povsem izogniti globelim zvočnih vzorcev, ki smo jih vajeni iz All Strings Detached. Sporočilnost skladb se na albumu odstira z mehkim vokalom, ki se vpenja v valove blagih kitarskih striženj in trenutkov tišine. Ležerne sivine občasno prebadajo kitarski trzljaji, v skladbi Tapete pa se dobrodošlim zvenskim akcentom pridruži še odzven pianina.

Četudi album primarno ni bil zamišljen kot koncept, se po večkratnem poslušanju plošče zdi, da skladbe tvorijo enovito zgodbo o ljubezenskem razmerju iz sanj protagonistke. Izven okvirjev linearne kronologije spoznamo zamišljenega pesnika Amorettija in naravo dinamike njunega odnosa. V uvodni naslovni skladbi, ki je zapisana v pretekli obliki, je uprizorjena že ugasla čustvena naveza med njima, zgodovino te pa skozi otipljive lirične izlive spoznavamo v nadaljevanju albuma. V skladbi Avgust se dozdevna bolečina protagonistke poveča ob obujanju prijetnih okoliščin v času zrele zveze. V sledeči skladbi Cadmium (Yellow) Deep postane razdvojenost med sanjskim in resničnim svetom protagonistke bolj očitna. V njej avtorica izpostavlja bridek kontrast med barvitostjo sanjskega sveta, v katerem prebiva njen omiljeni, in sivino ob prebujanju v turobna jutra. Album je prežet s specifično intimno atmosfero, ki jo opredeljujejo kontrastna nihanja med spogledovanjem in izmikanjem. Ljubljeni lik se zdi najbolj resničen, ko se ga protagonistka spominja ali pa se mu umika. Avtorica v vlogi protagonistke s samopomilovanjem tolmači izživet sanjski odnos, hrepeni po ljubezni in se sramuje neopredeljenih dogodkov. Svoja občutja pred Amorettijem prikriva v skladbi Ne veš, v skladbi Tapete pa je še najbližje temu, da bi se soočila s svojim dragim. Tipa namreč stene, na katere je nanešena nova barva čez tapete, ki so ju nekdaj obdajale v isti sobi.

Albumski prvenec Amoretti je vsebinsko prežet s čustveno odtujenostjo, pasivnimi notranjimi konflikti in prikritim poželenjem. To so sicer tematike, ki so vsaj do nedavnega opredeljevale obče avtoričino delo tudi pri drugih projektih. Ker gre za material, osnovan v preteklosti, na albumu ni pričakovati inovativnih dramatičnih prijemov na področju zvoka. Čustvena nihanja tlijo zgolj v vsebini pesmi, medtem ko so v uglasbljenem delu skladb zatrta in neočitna. Toda tudi ta zvenska malodušnost ima poseben čar, saj se teža čustvene bolečine protagonistke porazgubi in je manj agresivna pri čustvenem izsiljevanju poslušalca. Vzbuja domnevo, da avtorica bolečine ne želi deliti kar vsepovprek in da ravno z zvenskim uprizarjanjem čustvene brezbrižnosti natanko ve, kako upravljati z utesnjujočimi ljubezenskimi čustvi.