Janelle Monáe: Dirty Computer

Janelle Monáe: Dirty Computer

Recenzija izdelka
14. 1. 2019 - 19.00

Atlantic/Bad Boy Entertainment/Wondaland, 2018

 

Tokrat v Tolpi bumov potujemo v svet najbolj čudaške ameriške črne izvajalke na robu velikega glavnega toka. Janelle Monáe je zlahka najmočnejša mlada pevka, raperka, glasbenica, ki znotraj kulture ameriškega popa, soula, r'n'b ja najprodorneje in najbolj izzivalno pregiba definicije kvalitetnega popa, mesta vrhunskega, kritičnega glasbenega izraza v ali na robu mainstreama ter idej o tem, kako v ljudski format pakirati kritično, tudi politično vsebino. Vse to Monáe naslavlja z mesta, ki je skoraj paradoksalno, tako v smislu njene vloge glasnice afro-ameriške kulture kot tudi v smislu glasbenice na vrhunski ravni sodobne pop industrije.

Ob liku Monáe ni težko videti, kako nenavadna je njena vloga glasnice in nosilke odgovornosti izrekanja interesov kulture sodobne ameriške skupnosti. Monáe deluje prej kot slaba vest velikega dela te skupnosti ter splošne skupnosti glasbene industrije, njeno že na nivoju vsebine močno abstrahirano sporočilo in njena politična stališča so vsekakor daleč onkraj sredinske leve meje glavnega toka, ki naj bi jo kot zaupnica prestopala. Čeprav je kot izvajalka cenjena na izjemno visoki ravni in čeprav njeno delo v smislu videza posega v najvišje sfere splošne popularne kulture, je ta videz prej ravno zrcaljena omenjena slaba vest, ki jo Monáe kot kritična avtorica podaja navzven. Z lansko ploščo Dirty Computer Monáe ta odnos, v katerem se je znašla, demonstrira jasneje kot kdajkoli prej. Paradoks nezmožnosti posredovanja historične, kritične črne kulture afrofuturizma in znanstvenofantastične, pripovedne, hipersticijske kritike, ki je v dobi resničnostih šovov pridobila neslutene razsežnosti zvedenosti na kult avtorja in redukcije kakršnekoli smiselne vsebinske komponente, nam Monáe na novi plošči predstavi z delnim umikom od zanjo predhodno značilnih, določujočih, fikcijskih, simboličnih narativ. Oziroma s končnim obratom k sebi, k lastni osebnosti, ki jo zdaj končno (čeprav simptomatično popolnoma nemočno) predstavi pod zgolj lastnimi pogoji.

V tej luči se avtorica obrne predvsem v tri smeri. Prva, vsebinska, se nasloni na vprašanja identitete, postavi se v vlogo seksualno osvobojene ženske in zavestne posamezne, samosvoje glasnice političnega interesa črne skupnosti. Drugič se Monáe zopet zavestno postavi v vlogo trmaste povezovalke na eni strani historičnega duha ameriške črne popularne glasbe, klasične šole pred dobo interneta ter na drugi strani novodobnih trendov novega popa, v katerega se je prelevil hip hop, in novega bivšega popa, kot ga predstavlja svet največjih radijskih hitov v trenutkih, ko še vedno ne zna razumeti premika, ki se je z dominacijo hip hopa in drugih vplivov elektronske glasbe zgodil v zadnjem obdobju dobrih desetih let. Zadnja ključna komponenta je skoraj žalobna, predstavlja namreč ugaslo vez med predhodno dobo velikih pop megazvezd, ki so še prestavljale trmasti duh kritičnega upora ter glasbenega in popkulturnega vizionarstva, v prvi vrsti citiranih Princa in Bowieja. Prvega kot prijatelja in mentorja Monáe, poleg Stevieja Wonderja najpomembnejše podporne figure njene izstopajoče kariere. Drugega pa kot skupnega idola vsem naštetim, nosilca najmanj sprevržene ideje svobode, kar jih je popularna kultura glavnega toka kdaj spoznala. In ja, vezi s to preteklostjo ni več, v vsem dobrem in slabem, Monáe to vsekakor potrjuje.

Plošča Dirty Computer zato deluje histerično v smislu najžlahtnejšega eklekticizma glasbenih vplivov in trčenj čustvenih svetov; deluje seksualno grabežljivo, opolzko, celo prekomerno tako, ugibamo da zavestno preko meja, ki bi še lahko implicirale promocijsko nagovarjanje s seksualiziranimi vsebinami. Monáe se torej z lastno definicijo svoje identitete znotraj sveta aktualne popularne kulture poskuša izviti iz primeža vulgarnosti, ki v trenutni dobi prevaja vsako javno vsebino v prebavljive, reducirane, sprevrženo romantizirane jezike družbenih omrežij in do skrajnosti porumenelega sveta. Dirty Computer zveni neverjetno, presežno pop in radijski za Radio Študent; in zveni v vsej vrhunski produkciji, z izjemno izbranimi, premišljenimi in popolno izvedenimi sodelovanji, od Briana Wilsona, Grimes in Pharella do semplanja Aerosmithov ter brezsramnih jasnih poklonov botru Princeu, katerega edina suverena naslednica Monáe lahko je, četudi to nikoli ne bo uspela biti. Prosimo torej, Dirty Computer je nova izredna plošča najbolj nenavadne, drugačne, pozitivne figure sodobne pop glasbe. Morda je za eter Radia Študent težka, čeprav takoj zveni vrhunsko. Dirty Computer je vsekakor vredna vsakega kritičnega ušesa ... Kaj pa naj vsako uho z njo naredi, tega ne ve niti Monáe ...

 

Janelle Monáe - Screwed (feat. Zoë Kravitz) [Official Music Video]
Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

je pa to? MTV na RŠ..groza

pričakoval sem več kot ta brezveze pop

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness