Palomar Records, 2019

Saksofonist Cene Resnik že od svojega diskografskega debija pod lastnim imenom Joyful Spontaneity iz leta 2012, ki ga je posnel s svojim Cene Resnik Quartetom in ki smo ga založili pri naši radijski založbi, redno streže in preseneča z novimi izdajami in zasedbami. Naj na tem mestu omenimo le nekaj formacij, v katerih igra v zadnjem času, denimo Watch For Dogs, Mahakaruna Quartet ali čisto sveži Acamar Trio. Temu dodajmo še podatek, da bo čez kak mesec pri Clean Feedu izšel posnetek koncerta z lanskoletnega festivala Jazz Cerkno, v sklopu katerega je Resnik nastopil s svojim Free Stellar Triom, ki se mu je samo za to priložnost pridružil znani Rob Mazurek. V svojih zasedbah Resnik redno muzicira tudi z italijanskimi glasbeniki, med katerimi vsekakor izstopa ime kontrabasista Giovannija Maierja, veterana italijanske svobodnjaške scene, ki je med drugim igral v znamenitem nekonvencionalnem big bandu Italian Instabile Orchestra.

Maier igra tudi v zasedbi oziroma triu Jaz, Drevo, katere prvenec obravnavamo tokrat. A takoj je treba pristaviti, da Maier na tej plošči igra čelo, za kontrabas pa poskrbi v Sloveniji delujoči hrvaški muzičist Boris Janje, ki smo ga v preteklosti srečevali predvsem ob številnih delavnicah, koncertih in festivalih v okviru organizacije Zavoda Sploh. Udeležil se je tudi denimo hrvaškega Improcona in igral v Tentetu slišnega življenjskega toka, ki si ga je zamislil Jaka Berger. Za pričujočo izdajo je Janje prispeval tudi oblikovanje naslovnice, medtem ko je založniško zaslombo ponudil Maier, plošča je namreč izšla pri njegovi založbi Palomar Records. Album je zasedba posnela na koncertu lani februarja v kranjski Layerjevi hiši, takratno živo interakcijo med glasbeniki pa je v svoje snemalne naprave znova odlično ujel Iztok Zupan, ki je koncert torej posnel ter ga zmiksal in opravil mastering.

Besedo drevo ali podobo drevesa kot simbol ali metaforo najdemo v številnih starih kulturah, pravljicah in mitih; naj na tem mestu omenimo le drevesi življenja in spoznanja. Ime tria Jaz, Drevo v naših ušesih prida drevesu poetičen in obenem skrivnosten pomen, saj ga enači z osebo oziroma jazom. Tak zasuk v vlogah, ki jih povezujemo z drevesom in jazom, istoveti obe bitji in jima nameni isti pomen. Tukaj si pisec teh vrstic ne more kaj, da ne bi omenil anekdote, ki pravi, da je nedavno preminuli velikan avantgardnega jazza Cecil Taylor igral klavir tako, da mu ritma ni držal metronom, temveč drevo, katerega veje so se v naletih vetra zvijale in upogibale v nepredvidljivih in kajpak nikoli istih ritmih. Ta poučna prigoda, ki nam pomaga doumeti svobodnjaško igranje, takšno, ki se izmika konvencionalnim oziroma naučenim obrazcem in razumevanju pravilnih ritmov oziroma lepih melodij, se zdi kar pravšnja popotnica za poslušanje albuma Cycles and Lullabies.

Šest skladb, ki tvorijo album, se namreč razrašča in širi po lastni notranji logiki, ki se upira naučenim obrazcem, s svojo zgradbo in potekom pa te skladbe prej spominjajo na prosti in neujemljivi, celo neumljivi krogotok žive narave okoli nas, kot pa na nekaj, kar je moč zabeležiti in spraviti v notno črtovje. Prispevki posamičnih glasbenikov se spretno prepletajo in enakopravno tvorijo mestoma gosto, mestoma pa precej zračno zvočno pripoved. Posamične linije so podobne vzorcu klic in odgovor, znanemu iz ljudskih pesmi, ko denimo Resnikov saksofon kliče z ostrimi in kratkimi frazami, kakor da izziva ostala dva glasbenika, da s svojimi strunami dopolnita, razširita ali umirita nakazane rešitve znotraj skladb. Ves čas je čutiti, kako trije muzičisti skrbno poslušajo drug drugega in se po potrebi oziroma lastni intuiciji tudi urno umaknejo iz ospredja pretežno precej brbotave in impresionistično bogate zvočne slike.

Za jazz manj običajna zasedba čela, kontrabasa in saksofona tu deluje nadvse kompaktno in uigrano; sliši se, da vsi trije sledijo ideji o zasedbi kot o enotnem glasbenem organizmu, katerega člani podpirajo in upoštevajo drug drugega. Resnikovo navdahnjeno in iščoče igranje se vešče prilega tako drsečim glissandom obeh strunskih glasbil kakor tudi njunim občasnim atakam in partom, v katerih se trojica približa komorni klasični glasbi. Saksofon vijuga, preskakuje ter obrača kozolce čez linije in ritme strun. Včasih se zazdi, kot da se bolj lenobno porodi iz zvočne mase, ki jo dva sošpilavca gneteta s svojimi glasbili. Spet drugič Resnik nepričakovano sune v prvi plan z močnim, globokim in rezkim tonom, le da bi se spet umiril in z božajočimi zvoki potopil v skupinsko sozvočje. S tem albumom Resnik potrjuje in utrjuje svoj status enega najzanimivejših domačih pihalcev, sploh ko gre za svobodnjaško igranje in improvizacijo. Zanj vsekakor upamo, da si bo počasi, a odločno uspel utreti svojo pot tudi na mednarodno sceno.