Jeff Parker & The New Breed: Suite For Max Brown

Jeff Parker & The New Breed: Suite For Max Brown

Recenzija izdelka
3. 2. 2020 - 19.00

International Anthem/Nonesuch, 2020

 

Jeff Parker je verjetno ime, ki za poznavalce jazza v tem tisočletju ne bi smelo terjati posebne predstavitve, za nepoznavalce pa - ta ameriški kitarist je pomemben del čikaške jazzovske in širše glasbene scene že od sredine devetdesetih let 20. stoletja, ko se je priselil v vetrovno mesto in se včlanil v dve vidni zasedbi tamkajšnje scene, postrockovsko Tortoise in avantjazzovsko Chicago Underground, s svojimi sodelovanji s pomembnimi imeni pa njegov renome sega tudi še dalje v stratosferske višave. Od leta 2003, ko se je še močno držal postbopovske tradicije, je nanizal pet samostojnih albumov in se ob tem vselej preizkušal tudi v avantgardnih, prostoimprovizacijskih, v zadnjih letih pa tudi novodobnih kitarskih podvigih in jazzovskih prijemih. Delal je z Robom Mazurekom, na prelomni plati In The Moment je bil glavni side-man McKaye McCravna, pa tudi nasploh je konkretno vpet v delovanje organizacije Association for the Advancement of Creative Musicians, enega ključnih dejavnikov za napredek in vrhunskost čikaške jazzovske in prostoimprovizacijske scene.

Leta 2016 je za svojo prvo plato pri čikaški založbi International Anthem ustvaril nov bend The New Breed. Na plošči The New Breed iz leta 2016, posvečeni svojemu očetu, je Parker že preizkušal produkcijske prijeme, osnovane na vzorcih in repeticiji, a glavna beseda je na tem izjemnem albumu še pripadla zasedbi, jazzovskemu kolektivu. Na letošnji plošči  Suite For Max Brown - ki jo Parker posveča svoji materi in ki jo predstavljamo v tokratni Tolpi - pa daje prednost samostojnemu delu, svojemu multiinstrumentalizmu in glasbi, ki ga nagovarja oziroma izvira iz njega osebno, a kateri še vedno omogoča tudi klasično bendovsko jazzovsko ogrodje, ki je v svoji svobodi vendarle nekoliko omejeno. 

V skladu s povedanim torej na plati ni pretirano veliko prostora za dramatične solistične točke in jazzovski kanon, pa vendar se v njih izkažejo številni elementi - Parkerjeva samostojna kreativnost, obvladovanje instrumentov in še vedno izjemna bandovska koherenca. Parker na plošči vijuga med skladbami, ki jih s pomočjo svojega multiinstrumentalizma oziroma uporabe sintetizatorjev, semplerjev, bas kitare in seveda električne kitare skomponira, posname in ustvari sam, ter skladbami, h katerim povabi svoj bend The New Breed. Če malce pretiravamo, Parkerjev izdelek na trenutke zveni celo kot plata kakega mladega, nadobudnega spalničnega producenta, ki jo krasita izjemen jazzovski vokabular in brezhibna tehnika.

Subtilni sodobni jazz instrumentali, prešiti s fragmentarnimi sampli in beati kitarista zasedbe Tortoise
 / 17. 6. 2018

V solističnih delih plate tako slišimo veliko glasbe, ki temelji na semplih, repeticiji in nasnemavanju, celo kratke in sladke, hiphopovsko zveneče bite, pa tudi daljšo, mojstrsko skladbo Fusion Swirl, ki se v svoji polarizirani podobi iz nagruvane, goste gmote prelije v plavajočo, lahkotno, improvizirano kitarsko sekvenco, ki bi ji par lahko našli denimo v intermezzu Metamorphoses, simbolično pa ju na plošči ločuje Coltranova kompozicija After The Rain. Z izjemo omenjenih skladb se album močno drži gruva, oprijemljive ritmike, za katero so odgovorni na albumu praktično vseprisotni basist Paul Bryan, izmenjujoči se bobnarski podvigi Makayja McCravna in Jamira Williamsa ter že omenjeno Parkerjevo programiranje bobnov. Tu je torej mesto, ko se srečamo z bendovsko komponento albuma - The New Breed se znova izkaže za izdelan jazzovski kolektiv, sestavljen iz vrhunskih glasbenikov, ki na trenutke morda deluje malce utirjeno in kateremu umanjkajo morda ravno malce dramatičnejša, drznejša soliranja ali svobodnejši pristopi. Pravo dozo klasične improvizacije trobente, saksofona in kitare slišimo šele v sklepnem delu plošče s komadom Go Away ter desetinpolminutno kompozicijo Max Brown, ki še najmočneje spominja na izraz s predhodne plošče The New Breed.

Parker v svojih kitarskih pasažah lahkotno improvizira, navdih pa vleče iz preobražanja zlate dobe jazza v aktualne kontekste, ali kot pravi sam - kot frustrirani bebop kitarist. Po njegovih lastnih besedah ga zanima tudi jazzovska kontekstualizacija skozi številne druge žanre, prečenje njihovih meja, kot enega svojih splošnih glasbenih navdihov pa med drugim navaja hip hop in, denimo, prelomno ploščo The Low End Theory newyorškega raperskega kolektiva A Tribe Called Quest iz leta 1991. Ploščo torej krasi nekakšna paradoksalna retroaktivna, mladostniška navdušenost jazzerja nad glasbo, ki jo je v veliki meri navdihnil jazz.

Parker & The New Breed stvari peljejo počasi in zanesljivo, kompozicije se znotraj svojih zgradb spreminjajo na zelo logične načine in se postopoma bodisi dograjujejo bodisi abstrahirajo. Albumski lok je lahkoten in zanimiv, bendovskih komadov The New Breed ne vleče v ekstremne dolžine, hitro jih zaključi in ob privzdigovanju obrvi zadrži poslušalčevo pozornost. Albumska ritmika stopica med krajšimi intermezzi ter daljšimi, klasično jazzovskimi numerami, s katerimi Parker piše suito za svojo mati, Maxine Brown. Tako se med navdihi za skladbe, denimo, skrivajo John Coltrane, Joe Henderson in Otis Redding, torej glasbeniki, ki so najverjetneje tako ali drugače zaznamovali Parkerjevo odraščanje in glasbeno zorenje. Parker z aranžmaji, ki kombinirajo starošolske improvizacijske prijeme in novodobne jazzovske tehnike, kakršna je uporaba samplerja ali močne repeticije, herojem starejših generacij še enkrat vdihne novo življenje. Plošči Suite For Max Brown ne gre očitati veliko, morda glede na Parkerjev renome nekoliko zadržano instrumentacijo, a tudi to je treba razumeti v luči trenutnih trendov, ki krojijo svet založbe International Anthem, in trenutne čikaške scene, skoncentrirane na in okoli priljudnejše, pa vendarle vrhunske jazzovske kreativnosti.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness