samozaložba, 2017

Domači trio Jegulja obstaja od leta 2013, ko so se Jan Kozel, Jure Gašper in Rok Večerin začeli neobvezno sestajati in skupaj jammati. Kar je sledilo leto kasneje, je bil demo petih komadov z naslovom Finesse & Mud, poslovenjeno - Finese in blat. Vsi trije so bolj ali manj znani akterji slovenskega podzemlja – Kozla poznamo iz stonerjev Carnaval, Gašperja iz groove metalcev Uroš in Večerina - Wukota iz bendov Dawn Patrol in Lene kosti. Njihova mešanica stoner rocka, metala in psihedelije, odigrana inštrumentalno in v postavi boben, kitara, bariton kitara, je že v omenjenem demu obetala veliko, svojo pravo moč pa so Jegulja vedno pokazali v živo. Kot zamenjava za Wukota je kasneje prišel nadebudni Domen Urh, s katerim so Jegulja pridno koncertirali tako doma kot v tujini in letos sredi januarja povili svoj prvenec Darkest Light. 

Tako kot je riba jegulja podolgovata, zaobljena in polna holesterola, tako je tudi glasba tria Jegulja razvlečena, debela in mastna. Album Darkest Light sestavlja osem komadov, večinoma dolgih več kot pet minut. Tukaj ni govora o prevladujočih udarnih riffih, ki bi se vrstili eden za drugim in brez solaž ohranjali komade zanimive, kot to počnejo Karma To Burn. Jegulja si v svojih pesmih dovolijo bolj razvlečene izlete v psihedelijo in kitarsko zategovanje, ki šele v živo pokažejo, da niso stvar improvizacije. Vse solaže so dodelane in porazdeljene čez komade in ob takšnih dialogih in nizkih uglasitvah poslušalec le malokrat pogreša nižino basa. Vsekakor pa je večina komadov ritmično bogatih predvsem zaradi bobnarja, ki enkrat polni manjkajoče nižine, spet drugič progresivno in sinkopirano meša dobe repetitivnih melodij, kot denimo v uvodnem komadu Helmut's Brainwave. Pri instrumentalnih glasbah velikokrat pogrešamo zgodbo, naplet in dinamiko medigre. Tak primer je komad Foot In The Shit, ki se kljub svoji hitrosti razvija s sunkovitimi pavzami, razgibanim bobnanjem in višjimi kitarskimi prijemi, ki delujejo kot odprt prehod za nov instrumentalni podvig. 

Ob vseh žanrskih mešanjih ljubljanskega tria se vzporednice z določenimi bendi kar ne prenehajo vozlati. Hitrejši komadi, kot sta že omenjeni Foot In The Shit ter I Want To Be Number Three, nehote asocirajo na Weedeater in High On Fire, milejši, zasanjani izleti spevnih melodij tipa Nord pa na My Sleeping Karma in starejše Yawning Man. Jegulja je idejno zelo močna zasedba, kar je potrdila že s prvencem, ki ga poslušamo danes. Pohvalno, gre za drzno idejo - brez basa in vokala, kjer pa se večkrat pojavi tudi problem dodelitve vlog in njihovih raznolikosti, sploh opazno na studijskem izdelku. Kljub bobnarski in kitarski ritmični razgibanosti se nekatere pesmi nepotrebno vlečejo, ko ena kitara s soliranjem gradi ambient, jo druga pogosto harmonizira, večkrat pa ostaja pri domačem, začetnem riffu in obratno. Tu ne pomagajo ne solistični vložki neoklasičnega šredanja iz osemdesetih niti melodični trilčki, ki napeljujejo v novo poglavje. Lep primer spreminjanja ozadja med vložki in posledično večjo močjo komada je štikl Trumpet In The Trench, ki vsebuje tudi največ različnih žanrskih elementov in idej. Mogoče se Jegulja še vedno držijo rahlo nazaj in se pri nekaterih stvareh brzdajo, a dejstvo je, da njihov fluiden tok na eni strani surovega, spet drugič nežnejšega pristopa h glasbi govori sam zase. Če se jegulje čez zimo zakopljejo v mulj, naša idejno frišna in zvokovno mastna Jegulja koplje in rije po mulju celo leto.