Samozaložba, 2020

Dobra tri leta po odlično sprejetem prvencu Darkest Light, s katerim so se člani benda Jegulja brez večjih težav prerinili v prvo vrsto domače stoner in metal scene, ter po menjavanju bobnarjev kot po tekočem traku, je pred nami nov Jeguljin studijski izdelek, navihano poimenovan Exit Sandman. Ime plošče seveda aludira na megalomanski hit Enter Sandman z začetka 90. let, s katerim je zasedba Metallica zasedla tron globalne metal scene. S tem, pravijo, nakazujejo lastno pot, ki se je pričela pod jasnimi vplivi, nato pa se je bilo treba sčasoma tem vplivom po jeguljasto izviti in kreniti po svoje. Sedeti na udobnih ramenih velikanov preteklosti je udobno, ni pa ravno priporočljivo. Zanimivosti tako z ustvarjalske kot tudi s poslušalske perspektive se na tak način namreč vsekakor ne da zadržati prav dolgo.

Zasedba je še vedno osvobojena vokalov, kar glasbi omogoča govoriti svojo zgodbo. Edini neglasbeni element so naslovi skladb, ki pa so povečini dovolj nejasni, da ne diktirajo nujno same sporočilnosti, poslušalcu pa omogočajo, da se osredotoči izključno na potek zvoka. Kaj bo iz tega zvoka izluščil, je seveda prepuščeno poslušalčevi presoji. Svojevrstno pripovedništvo tako izhaja iz strukture, ta pa se mora v izogib enoličnosti in dolgočasnosti stalno spreminjati, se izkrivljati, iskati nove poti, nove kompozicijske rešitve. Jegulji, ki je progresivi zaprisežena od samega začetka, to vsekakor uspeva, ob tem pa je treba pri plati Exit Sandman izpostaviti še eno kvaliteto njihove glasbe – ekonomičnost. Vsaka skladba na ploščku je namreč kljub nagnjenosti k progresiji sestavljena iz presenetljivo malo materiala. Gre sicer za lastnost, ki v neki meri izhaja že z njihovega prvenca, a takrat zagotovo še ni bila izražena v tolikšni meri, kot je to moč opaziti na novi plošči. Tovrsten pristop terja precejšnje znanje ali pa vsaj dobro uho za kompozicijo, ob tem pa zasedbi uspeva vzbuditi občutek, da gre za izdelek, ki je nastal izključno med poznonočnimi jam sessioni.

Vzemimo za primer peto skladbo z albuma, naslovljeno Elf Scent. Skozi celoten potek skladbe, ki ji pred dopolnitvijo šeste minute trajanja manjka le nekaj sekund, se vseskozi razvija en in isti material, ki pa stalno variira, se transformira, avgmentira ter diminuira. Temu je dodano še stalno spreminjanje ritmov prepričljivega nastopa novega bobnarja Jureta Kolška ter kitarskih solaž Jana Kozlevčarja, ki so prav tako skrbno komponirane in kažejo dober občutek za melodiko in ritem, tako pa dobimo odličen primer Jegulja komada, zaznamovanega s precejšnjo mero materialne ekonomike, ritmične dinamike ter kompozicijske domiselnosti.

V takšni maniri je sestavljen celoten album. Idejno in zvočno je zelo blizu svojemu predhodniku, pa vendar je od njega oddaljen dovolj, da ne moremo reči, da gre zgolj za ponovitev že izrečenega. Za skoraj dvajset minut krajši, pa vseeno le z eno skladbo manj – Exit Sandman nakazuje bendovo zavedanje morebitnega ekscesa prejšnjega studijskega izdelka – nekaj, kar so s to plato gotovo izboljšali. Če je Jegulja obetala že leta 2017, obeta zagotovo še danes in si zasluži vidnejše mesto tako na domači kot tudi na tuji sceni.