Sacred Bones, 2015

Norveška glasbenica je pred letom dni izdala čudovito kolaboracijo s Susanno »Meshes of Voice«, sedaj pa nadaljuje samosvoj stil, ki je zasijal že iz albumov »Viscera« in »Innocence is Kinky«. Ni boljše besede za opis glasbeničinega stila, kot je beseda »kinky«. Znotraj pesmi združuje na videz nezdružljiva nasprotja: tanek visok feminiziran vokal med surovimi perverzijami ter zastrašujoče in sram izzivajoče se prispodobe, ki so postavljene na piedestal in samokritiko, ki je enkrat postavljena v osebno izpoved in drugič v sarkazem.

Plošča Apocalypse, Girl je zelo direktna v smislu vsebinske osredotočenosti, že v prvi skladbi oziroma pripovedovanju poezije danske pesnice »Mette Moestrup« »Kingsize« dobimo dovolj snovi in odpiranja »Zeitgeistov« za prosti spis. Celoten album sloni na ogrodju družbene kritičnosti z direktnimi parodičnimi frazami, kot so: »if you have a child, you have to learn how to bake« ali »think big Girl, think Kingsize«. Sarkazem se nadaljuje v skladbi »Take Care of Yourself«, kjer opozarja na prevzemanje pričakovanih družbenih vlog, pretiravanje z nego, nasilno realiziranje potencialov, materializiranje in borbo za vidnost na trgu. Kot da smo ljudje potrošniško blago. Glasbenica nam predoči vprašanje: Kdo sploh v resnici bolj skrbi zase, ta, ki je optimalno zdrav in čist? Ali ta, ki sprejme »fear of wanting what isn't desired«? 

Najzanimivejša na albumu je točka prehoda iz osebnega v družbeno in nazaj. Ta introvertiranost, ki je nenadoma obrnjena navzven in preide v vprašanje družbene sfere. Neverjetno okretno se giblje med dihotomijo intimnih izlivov in kulturnih zablod ter medsebojnimi povezavami. Njena izobčenost je namreč lahko tudi družbeno pogojena. Medtem ko z naslovom eksplicitno naslavlja punce, se znotraj albuma poslužuje tradicionalno moškega orožja - robustnega, direktnega jezika. In ravno te kontradikcije so sredstvo opozarjanja skozi vse skladbe. Velikokrat odpre tudi vprašanje let, kjer osebno frustracijo reflektira na spraševanje celotne generacije osemdesetih »What is wrong with me?«. Kot da je to postala neke vrste generacijska mantra, medtem ko je triintrideset let že »Jesus Age«.

Ima zanimivo, nekonvencionalno estetiko oziroma se zavestno opira ravno na nekonvencionalnost zato, ker se je vsi tako spretno izogibamo. Izpostavlja ravno asociacije, ki pri večini izzovejo neugodje, le zato, da bi nas predočila s pohlevnim in podzavestnim sprejemanjem vizualnih in socialnih standardov. In ja, fraza »soft dick rock« lahko zveni dobro, če si le dovolimo preseči stereotipe. Takisto pravi naslovnica albuma, ki je tako neopredeljiva in nedefinirana, da je odbijajoča, a hkrati vabljiva za vsakega, ki išče svobodo ravno v dojemanju in se zoperstavlja mnenjskim in medijskim bombardiranjem. Ko Jenny poje »statistics and newspapers tell me I am unhappy and dying«, poudarja ravno obratno; mi imamo žezlo v rokah.

Tudi glasbeno je album precej razgiban, na sintetizatorjih ji namreč priskočita na pomoč tudi Øystein Moen iz Jaga Jazzist ter na bobnih Thor Harris iz Swans. Kompozicije se prebijejo dlje od avantgardnega, sanjaškega popa. Veliko več je eksperimentiranja in ustavljenih, ambientalnih momentov, kot na primer v desetminutnem zaključku »Holy Land«, ki pa večinoma pripeljejo do poslušljivih, a zelo nekonvencionalno melodično-ritmičnih »power« delov. Ob pregledu zaslug na albumu zasledimo še dve imeni, ki zbodeta v oči, in sicer sta to »Syster Alma« in »Lisbeth Vogler« iz filma Persona, ki je bil en izmed večjih vplivov za surrealno podtalje plošče. Vokalni delayji, sampli iz filma, eksperimentalni momenti in intenzivno mučenje z osebnimi prevpraševanji se lepo ujemajo z dihom Bergmanove mojstrovine. 

In ne, album ne opisuje le ameriških izkrivljanj, Jenny je le opisala igro, ki ji je bila vsiljena. Gre za bombastično napihovanje vsega sveta, za polnjenje z občutki krivde, kapitalizmom, navidezno svobodo in politično nezainteresiranostjo, nad katero svari v »That Battle is Over«. Gre se delovanje družbe, sistema kot »something attacking itself«. 

V nekem oziru Jenny Hval zelo spominja na Björk, s svojo močno deskriptivno besedno metodo. Kot da hoče vsak dogodek do potankosti secirati in opredeliti, pa vendar ob zavedanju, da to nikoli ne bo mogoče. In da se ravno najboljši deli življenja in glasbe vrtijo tam, kjer je dokončna opredelitev nemogoča, v meglicah dvoumnosti in dvoma. V iskanju identitete, kjer ne gre za cilj, ampak pot, ki jo hodiš.

Vokalistka in aranžerka je ponovno izdala svežo in raziskujočo ploščo za poslušalce, ki so željni stopanja v območja nelagodja in neopredeljivosti, saj skozi glasbo provocira, draži in dreza v kotičke, ki jih uspešno pometamo pod preprogo. Edino, kar lahko o izdelku rečemo zagotovo, je, da poslušalčevo mnenje ne bo ostalo neopredeljivo.