Rune Grammofon, 2013

Danes predstavljamo drugi izdelek, ki ga je pod lastnim imenom izdala norveška umetnica, tukaj predvsem vokalistka – Jenny Hval. Jenny z Innocence Is Kinky nadaljuje enovito in v tem  izrazito napredujočo vizijo, ki jo je do danes zastavila pod svojim imenom z albumom Viscera iz leta 2011, prav tako pa v koherentno linijo njenih glasbenih realizacij lahko štejemo ostale projekte in psevdonime – zgodnji solistični projekt Rockettothesky, projekt Nude On Sand, ki je na Radiu študent že doživel svojo uro – ter s tem zadnjim povezano sodelovanje s kitaristom improvizatorjem Håvardom Voldenomom, s katerim sta lani nastopila tudi na festivalu Mladih rim v Menzi pri koritu na Metelkovi.

Kaj hitro je ob Hvalovi jasno, da ne gre za prav zares glasbeno osredotočeno ustvarjalko. Že njena glasba je polna drugega. Polna je besede – govorjene besede; in polna je vprašanja po glasbi, ob tem pa tudi vprašanja po sliki, po literaturi in po performativnem. Ta njen večdimenzionalen gon je izven glasbenih celot albumov prisoten v njenih inštalacijah, kritikah, v njenem romanu; prisoten je v njenih motivih k uglasbljenju in še naknadno – prisoten je v njenih metodah umetniških realizacij svoje besede, svoje misli, petja in melodije.

Razbit kompozicijski tok pesmi Jenny Hval ima veliko opraviti s fizično prisotnostjo – s telesom in njegovim časom – njegovim trenutkom. Njena izraznost živi v trenutku izvedbe, na meji telesa in jezika – med glasom in njegovo nezgodo, njegovim pokom. V studiju je Hvalova tokrat prvič sodelovala s  poznanim in cenjenim Johnom Parrishem, producentom, ki med drugim sodeluje z eno glavnih inspiracij Jenny Hval – PJ Harvey. K Parrishu v studijo je Hvalova prinesla zgodnje demo posnetke idej za Innocence Is Kinky – to so bile skice, ki jih je oblikovala še za glasbeno spremljavo nemega filma La Passion de Jeanne d'Arc iz leta 1928, ta projekt je bil namreč posteljica tistega, kar poslušamo danes. Njene demo skice so bile izrazno, ritimično in melodično improvizirane na pripravljena besedila bolj podobna poeziji kot pop pesmi – prav zato pa so tudi končani studijski komadi ne zares podobni tistemu čemur danes rečemo običajna pop skladba z vsemi skladenjskimi lastnostmi.

Pravzaprav je to točka kjer se Jenny Hval trenutno najbolj preliva. Skozi glasbeno podobo je na Innocence Is Kinky do danes tehtnico najbolj prevesila na stran dostopnosti v smislu aktualne kitarske - indie in pop song writer razumljivosti, prebodene z ravno dovoljšno mero ekscentrične in nore izzivalnosti, da album zveni res dovršeno, sodobno in sočno. In na drugi strani – skozi besedila in glas – tukaj ohranja večjo mero zadržanosti in kritike, vendar sega ven.. Iz vrste literarnih in filozofskih referenc - od Herzoga do Michaela Gire – iz te vrste zahtevnejših referenc torej prehaja k Paris Hilton in k reality showom, na poti pa skozi slikovit in sočen nabor besednih orodij opolzkosti in moralne distance razblini vse možnosti analitičnega branja svojega dela, s čimer učikovito spodbuja interpretativni lok na strani poslušalca ter prevesi tehtnico nazaj v vijuge art-pesmi in outsiderstva.

Innocence Is Kinky je do danes najmočnejša izjava Jenny Hval,  je izjava s katero se dvigne z roba med melodijo in telesom, med pesmijo in šumom – in nato prosto lebdi v meglenem in skrivnostnem etru, ki ga ne določa več nič drugega kot moč ali pač krhkost njenega glasu, njene pesmi in njene besede. Tam odletijo vse reference, se med seboj divje onegavijio / razmnožijo in naposled razlomijo v zvenu rezkega in silovito predirnega verza pesmi - pesmi za ljudi – pesmi v sanjah drugačnega sveta – pop pesmi... Te pesmi s pesmijo artizma in s pesmijo morale presežejo sodobno pesem ...