Mexican Summer, 2019

Minila so štiri leta, odkar je Jessica Pratt izdala album On Your Love Again. Ta je avtorico predstavil kot tiho zasebno glasbenico, ki za svojim izrazom brska po zapuščini ameriškega freak folka. Album je bil dober, po kvaliteti je takrat v družbi z Joanno Newsom in Billom Callahanom izstopal med ameriškimi folkovskimi izdajami. Zvok Jessice Pratt bi lahko primerjali z legendami folk glasbe šestdesetih let, denimo Sybille Baier, Karen Dalton ali Vashti Bunyan. Tudi njen glas je poseben, težko bi ji našli zares podobnega.

Jessico Pratt glasba spremlja od mladosti. Takrat je rada prisluhnila kantavtorjem, kot sta Tim Buckley in Marianne Faithfull. Največ naj bi ji pomenil bend T-Rex. Tega vpliva morda ni jasno začutiti v njeni glasbi, ni pa ravno nenavaden, tudi Jessica se namreč nerada opira na kakršnekoli trende. Svoj prvi album je izdala leta 2012. Takrat je bila njena glasba izrazito skrivnostna in raskava, plošča je bila sestavljena iz zgodnjih demo posnetkov, ki jih je ustvarila v svoji spalnici. Že s tem prvim izdelkom, naslovljenim preprosto Jessica Pratt, je izkazala potencial izvirne avtorice.

Svojo drugo ploščo On Your Own Love Again je Jessica ponovno posnela na svojem domu v Kaliforniji. Devet rahlo psihedeličnih skladb s te plošče je Jessica posvetila čustvom in ljubezni. V ospredju teh komadov sta bila vselej njen zanimiv glas in akustična kitara, včasih pa sta se v podlagi pridružila še pritajeni sintisajzer ali prijetna električna kitara. Prvinski zvok s plošče je pogosto spomnil na kultnega kantavtorja Nicka Draka.

Na najnovejšem LP-ju Quiet Signs, ki ga predstavljamo v današnji Tolpi bumov, pa se je Jessica vsega skupaj lotila malce drugače. Album je namreč tokrat posnela v pravem studiu. V nekem intervjuju je povedala, da je končno osvojila tehniko, s katero lahko popolnoma odklopi zunanji svet, tako pa naj bi bil tudi prehod iz spalnice v studio lažji.

Studijska kvaliteta novega albuma je lepo očitna v uvodnih dveh skladbah Opening Night in As the World Turns, v katerih še ni prisoten umetni šum. Kvaliteta zvoka seveda ni zares pomemben faktor dobre glasbe, in zdi se, kot da je Jessica novo kvaliteto zvoka unovčila tako, da je vnesla zgolj nekaj čistine in s tem ni skvarila nežnega vzdušja, zanjo značilnega že od samih začetkov.

Besedila s plošče Quiet Signs so izrazito čustvena, posvečena refleksijam o izgubljenih ljubimcih ali opevanju lastnosti ljudi, ki so avtorici všeč. Morda malce prežvečene teme, vendar v Jessicini glasbi določene izrečene misli delujejo predvsem kot ustvarjalci atmosfere in ne nekaj globljega. Lahko bi rekli, da je njena glasba v zvenu tako topla, da povednost besedil niti ni uporabna kot pogoj za dobro skladbo. Jessica tokrat deluje manj introvertirano kot v preteklosti in poleg akustične kitare je vpeljala celo nekaj več instrumentov. Že v intru slišimo samo klavir, ki se nato v drugi skladbi elegantno prelevi v kitarske akorde. Najbolj novo pa deluje najbolj popovsko obarvana skladba Aeroplane, ki se popolnoma odpove akustični kitari, poleg močno reverbiranega glasu tu namreč slišimo električno kitaro in električne orgle. Aeroplane je nedvomno najbolj presenetljiv del albuma Quiet Signs, Jessico prikaže v luči, v kateri je predhodno nismo poznali.

Jessici je kljub studijski kvaliteti albuma in določenim pop momentom tudi na novi plošči uspelo ohraniti vzdušje, ki ga je ustvarila že na svojih predhodnih izdajah. Še vedno je to tista Jessica, ki smo jo slišali na albumu On Your Love Again. Zanimivo bo spremljati, ali se bo v prihodnosti te skrivnostno zapeljive drže še držala ali pa bo morda s časom vpeljala več tolkalskih linij in popovskih momentov, kot je to denimo izvedla Angel Olsen s ploščo My Woman. A zaenkrat je to še dobra stara Jessica Pratt, s katero si bo najbolje natočiti hladno pijačo in preprosto uživati v njenih skladbah.