JIM O’ROURKE & NOT WAVING - Side A / Side B (Diagonal, 2019)

DALE CORNISH & SIM HUTCHINGS - Decouple ][ Series (OOH-sounds, 2019)

V še eni nedeljski Tolpi bumov se tokrat podajamo v smeri nekoliko izven običajnejših jazzovskih ali zvenov tradicionalnih oziroma etno godb planeta, vseeno pa se ne odmikamo od neobvezne, a pogosto radikalnejše zvočne podobe tega termina oziroma nasploh vikendaških terminov naše osrednje glasbeno-recenzentske oddaje. Tokrat bomo v etru soočili dve izdaji in glasbe kar štirih posameznih ustvarjalcev; predstavili bomo namreč najprej remiksersko sodelovanje med virom Not Waving ter – v narekovajih – poustvarjalcem, velikim Jimom O’Rourkom, nato pa še kratko deljeno ploščo Dala Cornisha in Sima Hutchingsa.

Štiri skladbe s štirih strani dveh plošč tokratne Tolpe zaznamuje radostna eklektika, v kar največji meri neodvisna od stilskih normativov, pa vendar vso to glasbo skupaj vleče določen zavesten gon k osredotočenosti in izdelanosti v, tukaj pretežno, kompoziciji elektronske glasbe. Vsaka od štirih skladb nam predstavi izrazito lasten jezik, izrazito lastno refleksijo režima določenega glasbenega jezika ... Naivnejše branje bi v štirih skladbah, kot jih bomo nocoj zavrteli po vrsti, zapazilo najprej dromljajoč, sintetiziran kosmische, nato močno abstrahiran IDM, zatem suh, sekvenciran anti-plesiščni techno ter za konec še ambientalen, globoko potopljen dub techno, navdahnjen s šolo berlinskih mojstrov kliničnega seciranja in zamaščenih podijev sleš podnjev.

A glasbeni žanri z vso gotovostjo niso najboljše orodje za razumevanje, pa tudi ne za uživanje glasbenih izrazov, ki jim bomo tukaj priče. Sorodnost znotraj že podane karakterizacije radostne eklektike tem glasbam zagotovita predvsem dve, med seboj tudi tesno zvezani lastnosti. Prva je vezanost elektronskih aka digitalnih aka računalniških muzik na kanon kompozicijskega minimalizma, ki se v takšni ali drugačni meri odraža tudi v vseh zgoraj naštetih posameznih proto-žanrskih tendencah. Druga pa je sam specifični milje elektronskih oziroma računalniških muzik, predvsem v smislu, v katerem se te razlikujejo od drugih muzik, torej v metodah lastnim takšnim tehničnim - elektronskim orodjem in računalnikom. Jim O'Rourke tu muzicira z vzorci sintetiziranih zvočnih elementov avtorskih muzik italijanskega producenta Alessandra Natalizie alias Not Waving. Dale Cornish ustvarja s predobstoječimi digitalno semplanimi ali analogno sintetiziranimi zvoki, sekvenciranjem in trganimi posnetki govora. Hutchings operira z multikanalnim, sterilnim zvočnim prostorom digitalne tišine ali mešalne mize, sintetiziranimi zvoki in žanrsko specifičnimi zvočnimi efekti. Oziroma drugače, vsi trije se v različnih merah ukvarjajo s temi osnovnimi preciznimi tehničnimi orodji, značilnimi za glasbe po vstopu elektronske tehnologije za sintezo in reprodukcijo zvoka. Nadalje pa jih razločijo predvsem odločitve za različne poudarke gostote, ritmiziranosti, teksture ter nasploh vira zvoka.

Vendar pa spet, kvalitativnih lastnosti glasbenih potez teh glasb ne določajo toliko odločitve za določena tehnična sredstva, kot jih določa ostra načelnost in osredotočen pogon k izzivanju ter artikulaciji meja izraznosti ter s tem režimov zvočnosti, tehnike in glasbenega jezika, čemur pa nujno predhodijo jasne odločitve za to in ono, odločitve, ki se tu najbolje artikulirajo ob razgrnjenih izbranih tehničnih sredstvih in njihovih historičnih kontekstih uporabe. O'Rourka in Natalizia tu motivira soočanje v komunikaciji; glasbenika sta proces remiksa povsem zavedno peljala v ekstreme z radikalnim, diskurzivno komuniciranim vnosom vira ter na drugi strani s skrajno resno realizacijo poustvarjalčeve spretnosti kompozicijske artikulacije, ki v kombinaciji razsrediščita individualizirane lastnosti oziroma en in drug subjekt prikažeta skozi zrcalo neidentitete. Takšno delo terja neusahljiv vir empatije, truda ter plodne, konstruktivne, analitične in kritične komunikacije. Drugi par – Cornish in Hutchings pa sta s svojima skladbama soočena v odnosu z mediatorjem, v tem primeru, recimo temu - projektno založbo z izdelanim konceptom, jasno usmeritvijo, ki z artikuliranim namenom izbranima avtorjema hkrati omogoča lasten prostor, identiteto, smisel, vendar njuna doprinosa mediira na način distribuiranega pomenjenja, soočenja, učinkovitosti primerjalne analize in sobivanja v istem, režimsko jasnem in v tem soglasnem, reflektiranem prostoru s spet jasnimi, reflektiranimi in soglasno vzdrževanimi odnosi moči.

Če se morda zdi, da je v takšni artikulaciji glasbene motivike prisotna potreba po novosti, invenciji ali partikularnem mestu subverzije, ki bi rokovala z nečim edinstvenim, genialnim, prodornim ali celo zgolj naprednim/progresivnim, potem se zdi narobe. Ta in takšna glasba, ki ne more biti žanrska glasba in v tem tudi ne zmore biti reakcionarna glasba ... ta in takšna glasba namreč vselej operira znotraj polja znanega, znotraj polja možnosti, in kot taka zanika potencial magičnega mišljenja novega po sebi in morda celo potencial objektivne progresije/napredka. A ravno v tem najde tudi potencial komunikacije in s tem kritične komunikacije, katere temelj je določena vednost, kritično, analitično soočenje in lovljenje ravnotežja na meji med dvema individualiziranima entitetama. To so poskusi političnega mišljenja posameznika v skupnosti, v intimnem odnosu, v odnosu, mediiranem s strani nadslojene strukture, to so refleksije sistemov in vselej vanje vklenjenih posameznih, partikularnih relacij. V tem so te glasbe transžanrske, transidiomatske glasbe, mejne glasbe; oziroma to so ne-glasbe sodobnosti, tako imenovani hrup sodobnosti, ključno pa – so tak hrup, točno v tem, kako različno lahko zvenijo oziroma hkrati tudi, kako ni zelo pomembno, kako točno zvenijo; njihovo refleksivno kritično in načelno artikulirano gledališče je že dovolj za sorodnost, vendar sorodnost, ki na podlagi jasnega odnosa do lastne oblike zanika smiselnost in s tem potrebo po novi, zgolj svoji identitetni sorodstveni celici.