Herakles, 2015

V današnji Tolpi bumov bomo poslušali najnovejši glasbeni podvig finskega producenta Jimija Tenorja. Ime je psevdonim, za katerim se skriva Lassi O. T. Lehto. Kot je sicer značilno zanj, se tudi pri tem projektu ne opira na aktualne glasbene trende. S finskim big bandom UMO Jazz Orchestra igra svoje nove skladbe, ki v ospredje postavijo njegov interes za šaljivo stran glamurja in ritmičen jazz, prostor pa pusti tudi retrofuturističnemu ruskemu Ritm-2 sintetizatorju, s katerim občasno nadomešča vlogo vodilnega pihala.

Ob začetku albuma nas takoj preplavi zvok pihal, ki podobno kot pri japonskih death jazz posebnežih Soil & 'Pimp' Sessions prikliče zanimivo mešanico grandioznosti, a se hkrati igrivo izogiba resnejši formalni zadržanosti. Ritem je prav tako razgiban ter združuje vplive z različnih koncev sveta in različnih obdobji, sicer je spogledljiv z Afriko, a ne daleč od latinsko govorečih krajev. Ritm-2 sintetizator tudi takoj na začetku albuma prominentno prodre v ospredje s solažami, ki smo jih v zadnjih par letih lahko slišali v podobnem kontekstu predvsem od avstrijskega čudežnega dečka Doriana Concepta. Mešanica space jazz estetike in klanjanje bogati zapuščini ekstatičnega večernega lounga se nato z nadaljnjimi skladbami nadaljujeta. Šestnajstčlanski big band se vsakega Tenorjevega dela loti, kot se za profesionalno zasedbo spodobi, suvereno in dovolj doživeto, da je včasih težko verjeti, da gre za tako številčno zasedbo. Še posebej pri skladbah, kot je Kratera, ki bi lahko bila filmska glasba za sceno vohunskega filma iz zgodnjih sedemdesetih.

Kljub poskočnejšim skladbam pa na albumu ne primanjkuje počasnejših zibavic, kjer recimo pri skladbi I Was Here Tenor poseže po tenor saksofonu in pričara prepričljivo solažo z vsemi detajli, ki so v osemdesetih saksofon solažo naredili za nujnost, ne glede na žanr skladbe, v kateri je bila prisotna. Pri tako akustičnem in jazz projektu je zanimivo slišati Tenorjev drobnogled, s katerim ustvarja svoje skladbe. Jimi Tenor je svojo glasbeno pot začel v osemdesetih kot frontman svoje domače skupine Jimi Tenor & His Shamans, a je nekaj let za tem po uspešnih elektronskih solo izdajah pri kultni finski založbi Sähkö postal član Warp Records, kjer je doživel svoj hit Take Me Baby. Po obdobju pretežno elektronskega produciranja v devetdesetih se je nato resneje usmeril na področje acid jazza in ustvaril album s častitljivim Tonyjem Allenom. Kar je pri teh projektih nespregledljivo in kar Jimija Tenorja naredi Jimija Tenorja tudi na tem albumu, je njegova predanost svojim interesom, ki so ali niso v skladu z aktualnim glasbenim dogajanjem. Njegova iskrenost do samega sebe ga je vodila po glasbenih ovinkih, ki bi jih težko predvideli. Tako je recimo tudi presenetil založbo Warp, ki je v začetku veljala za eno izmed vodilnih pionirskih elektronskih založb, ko je začel ustvarjati relativno drag album s simfoničnim orkestrom namesto produciranja elektronskih hitov. A čeprav je lahko za založbe zalogaj in je vedno nekoliko odmaknjen od mainstreama, se pri poslušanju njegovega dela ni težko vživeti v njegov svet, ne glede na žanr, ki ga trenutno obdeluje.

Današnji album Mysterium Magnum pa bo vselej bolj ugajal tistim, ki so že preposlušali nekaj afrobeata, starošolskega jazza ter jih poleg tega privlačita blišč in čudnost space age eksotike.