JK Flesh: New Horizon

JK Flesh: New Horizon

Oddaja
24. 9. 2018 - 19.00

Electric Deluxe, 2018

 

Ponedeljkov termin Tolpe bumov posvečamo projektu JK Flesh dobro profiliranega britanskega glasbenika in producenta Justina K Broadricka, sicer tudi nesojenega gosta letošnje izdaje festivala Zasavje Noisefest International. Justin bo širšemu RŠ občinstvu znan predvsem po prelomnih metal in post metal platah bendov Godflesh in Jesu ter zaradi sodelovanja z basovskim čarovnikom Kevinom Martinom pri projektu Techno Animal. Gre skratka za mojstra ekscesnega v glasbi … Brutalno hrapavih, počasi razpadajočih, neprijetno prebadajočih frekvenc, ki svoje mesto najdejo tako v kontekstu kitarskih kot tudi elektronskih muzik. Skratka enigmatičen lik, ki že od zgodnjih osemdesetih svoje iskanje nelagodja v umetnosti krmari med scenami metala, industriala, duba, shoegaza, power elektronike, hrupa in straightforward techna. Najproduktivnejši rejver med metalci in obratno.

S prvo solo izdajo pod vzdevkom JK Flesh spoznavamo še eno izmed mnogih plati Justina Broadricka.
 / 8. 9. 2012

S svojo tretjo plato kot JK Flesh, pod psevdonimom, ki sicer korenini v poznih devetdesetih, Broadrick nadaljuje z raziskovanjem izmuzljivega ravnovesja med eksperimentom in funkcionalnostjo. Plata New Horizon predstavlja neke vrste sintezo vseh v dolgih letih akumuliranih vplivov skozi prizmo dub techna, na kar je namignil že z letošnjim EP-jem PI04. Zato ne preseneča hitra asociacija na lanskoletno mojstrovino Anguilla Electrica nemškega pionirskega dvojca Porter Ricks. Obe plošči združuje želja po hi-fi dodelanosti vsakega posameznega zvočnega elementa, z le eno razliko. Nemca spadata v gardo, ki stremi k čim večji čistosti, izraznosti in spoliranosti zvoka, Broadrick pa v bando producentov, ki prisegajo na surovo zasičenost, prebadajočo intenziteto in hrup. Povsem logično, saj si podobne ustvarjalne tendence deli s svojimi birminghamskimi kolegi Surgeonom ter Regisom in Femalom, ustanoviteljema založb Downwards in Sandwell District. Gre za utemeljitelje tako imenovanega birminghamskega zvoka, to je neizprosno hitrega, intenzivnega in brezkompromisno temačnega techno minimalizma, oropanega detroitskih funk korenin.

Ton albuma nakaže že uvertura Different Species. Določajo jo različne stopnje distorziranih sintovskih tekstur, šumenja, pršenja in prasketanja ter nenavadno prepletajoči se kicki in basovski toni. S komadom Super Human Broadrick z overdrive, fuzz in distorzijskimi efekti preide v drugo prestavo. Mnogoplastne hrapave oscilacije vrtinčastega zvoka nas skorajda pripravijo do slabosti. Broadrick ne špara ne svojih mašin ne vaših ušes. Plato pa kljub prvotni zvočni intenziteti zaznamuje premišljena raznolikost v beri komadov. Na External Transmission Stage ter Genetics, osredinjenima okoli zazankanih sintovskih motivov, ki zvenijo kot pokvarjen satelitski signal, se JK Flesh na zanj značilno zvočno zadušljiv način pokloni Jeffu Millsu. Silovitost komadov pa nekoliko upade v drugi polovici albuma, ko v ospredje stopita zračnost in lebdeča narava produkcij. Earlier Forms of Life in Macromolecules v svoji značilni techno dub formi odzvenita kot težko pričakovan oddih od dotedanje nebrzdanosti. The Next Stage za trenutek povsem zaustavi motorje ritem mašin. Postavi nas v nekakšno zvočno kaverno, objete v oblak pršenj, nakar nas prevzame zazankan atonalen motiv, iz katerega Broadrick počasi izpelje ritem. Če bi Burzum delal techno, bi najbrž zvenel tako.

“I didn’t hear voices. It was a conscious decision on my part."
 / 29. 9. 2012

Broadrick ima pač žilico za tesnobno in mrakobno vzdušje, kar poslednjič afirmira v upočasnjenem epilogu Homo Sapiens. In tudi tokrat ne moremo brez asociacij na nordijske blackmetalce. Če bi sinte nadomestili s kitarami in ritem mašino z bobni, bi se namreč pod komad prav lahko podpisali kakšni Satyricon. Albuma New Horizons z omenjenimi bendi in scenami ne združujejo zgolj sorodne estetske smernice, pač pa tudi nenadkriljiv občutek za grajenje mistične kavernaste atmosfere. Ključna za Broadricka je bržkone izhodiščna dub techno estetika. Ta v svoji odprto lebdeči formi, ki ni fokusirana na plesno v glasbi, omogoča bolj prosto sekvenciranje in modulacijo. Med letošnjimi izdajami New Horizon še najbolj spominja na odlični letošnji EP Dub Hell/Devil's Dance bristolskega producenta Ossie, delno tudi na lebdeči dub kolektiva Young Echo, ali na modularni techno Blawana, nedvomno pa tudi na brezkompromisni techno založbe Perc Trax.

Tako kot obstaja blackened death metal, bi tu lahko govorili o blackened dub technu. Na New Horizons Broadrick občutno zapostavi dosedanji monopol industrijskih techno estetik v korist menda klubu manj prijaznih, a poslušalko bolj dinamičnih in zanimivejših dub techno produkcij. Gre za specifično smer sodobnega techno zvoka, v kateri Broadrick nadvse uspešno manifestira vse svoje glasbene ljubezni, ne da bi ob tem zašel v pretirano eksperimentalno egotripanje. Je pa bera osmih zvočno precej intenzivnih komadov kar resen zalogaj tudi za najbolj predanega techno poslušalca. In morda v tem smislu lažje prebavljiva za tiste, ki jim ob technu v uho prav prijetno sedejo tudi zvoki temačnejših odvodov metala, shoegaza in hrupa.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness