Drag City, 2015

Pri nekaterih velikih glasbenikih in glasbenicah pride trenutek, ko se preteklost njihovih snovanj, grajenj in rahljanj forme, zvena in vsebine nenadoma zlije skupaj in prežame formo pesmi, ki ohrani vso kompleksnost in večplastnost ter večpomenskost njihovega izraza, a se hkrati ustali v formi, ki ji rečemo tipična pop pesem. Nekateri v tem slišijo in razbirajo neprimerni sestop z Olimpa kreativne svobode in regresijo v ustaljenost, drugi gredo še dlje in vulgarno zmerjajo s prodanimi dušami. Na drugi strani se bo brž prikradla tipična oznaka zrelosti v njeni dvopomenskosti: v prvi pozitivni, ki ustvarjalcem priznava neko obrtno smelost, prignano do vrhunca, in druga cinična, ki jim taisto sicer priznava, a hkrati ob tem misli, da je njihov vrhunec hkrati že sestop v varnost in dolgočasnost. In ker že nekaj časa živimo v neznosnosti dobe mnenj, v vulgarni pluralnosti tega, da ima 'vsak po svoje prav' in da je do tega nedvomno upravičen, lahko bržkone vse izrečeno lepimo tudi na novo stvaritev pevke, harfistke, pianistke, po novem tudi igralke, Joanne Newsom. Ta je tipično zanjo brez velikega pompa, a nato z mehkim pokom, naša ušesa potopila v veličasten in hkrati subtilen zven nove plošče 'Divers'.

A naj kar takoj to gomazečo pluralnost in mlako relativnosti mnenj vsaj v tem prispevku skušam zamejiti in zakoličiti. Plošča 'Divers' je ena močnejših ustvarjalnih izjav v polju popularne glasbe letos, ena takšnih, ki v polje že znanega, ustaljenega vnese tiste vrste silovitost, ki nato tiho zveni v podtalju popularne glasbe in jo ključno zaznamuje. In to velja tako za popularno glasbo z veliko začetnico, kot za osebni avtoričin milje. Ob tem pa ne smemo mimo svojstvene ironije, povezane s tipično narativnim, skorajda zgodbarskim načinom pisanja pesmi in krojenja zvena pesmi Joanne Newsom, ki kot na prejšnji stvaritvi, gigantski 'Have One On Me', ponovno ponuja izjemno in premišljeno albumsko celovitost. Joannina besedila so namreč intenziven preplet osebnoizpovednega, vsakdanjega z zgodovinskim, mističnim, fantastičnim, preplet sedanjosti in pozabljene preteklosti, realnih in namišljenih oseb, prostorov in časov, skritih in očitnih referenc, pravi pravcati labirint, skrit pod milozvočjem njenega glasu, zvena melodij harfe in klavirja ob vpetosti v orkestralni zvok. Tako v besedilih kot v melodijah, motivih, temah in zvenu so skrite navezave, povezave, dvogovori in klici med posameznimi pesmimi. Kot denimo v pesmi 'Sapokanikan', ki ima za podstat mesto New York, kamor se je Joanna zatekla po navdih. Joanna te pesmi piše namenoma tako in naknadno uživa ob različnih interpretacijah. In ko te zadanejo bistvo, temu pravi dialog, dvogovor s poslušalci oziroma feni. Temu bi lahko rekli tudi avtoričina nečimrnost v grajenju lastnega kulta ali njen lasten svet z močno lastno poetiko, ki nas v primeru plošče 'Divers' v lastnem pripovedništvu, jeziku in z variranim tonom glasu vodi v raznoliko upesnjevanje in zvočenje izgube, pozabe in predvsem glavne teme - minevanja. Minevanja v času, ki se uteleša v bridkem osebnem čustvovanju, v viharju zgodovine, v prahu vsakdana in v svetlobi in temi fantastičnega. V izbrisu zapisa, v nezmožnosti postanka, v pozabi imen, teles in osebnih zgodb. Vse to se potaplja v večji metafori mesta, urbane naplavine časa z različnimi usedlinami silnic, razpotegnjenih med preteklostjo in sedanjostjo. V pesmih Joanne Newsom se te meje brišejo skozi slikanje krajin, kot jih uteleša naslovni hibrid med fotografijo, procesom in sliko ameriškega umetnika Kima Keeverja. V njih se briše meja med fantazijo in realnostjo v realizaciji kemičnih procesov, barv in slikanja. V tem oziru lahko tolmačimo tudi Joannino ustvarjanje na plošči, kot zamrznjene podobe, zgodbe, občutja in čustva, pognana v gibanje in obarvana in osenčena s sijanimi zvočnimi barvnimi paletami. Čas teče in kot pravi stara krilatica, je glasba časovna umetnost. Ta vsebina se čudovito plasti, harmonsko in melodično zgošča in redči skozi enajst pesmi albuma. Pravzaprav že dolgo nisem slišal tako suverenega spoja vsebine in forme, kjer glasba in zven vsebinsko ter zvensko podirata sporočilnost, jo poudarjata ter senčita. Pri tem gre za izpostavitev harfe in klavirja v spregi z zelo pretanjenimi aranžmaji ostalih glasbil, od orkestralnih aranžmajev do odmevov starih godb, od ragtimea, valčka, folka pa vse do sfer, ki jih za silo očrtajo pojmi, kot so progresiven rock in folk, sofisticiran pop in celo komorna klasična glasba. Predvsem pa gre v opusu Joanne Newsom tokrat prvič za suvereno utelešenje forme pop pesmi, pa čeprav netipične. Netipične v tem, da nas kljub kompleksnosti nagovarja skozi preprostost in neposrednost. V tem je moč plošče napram preteklim stvaritvam Joanne Newsom, ki je prešla iz sfer neofolka, kamor smo jo tlačili na začetku, do povsem samosvoje nadaljne poti. Do take samosvojosti, ki sicer v njenem delu sliši reference, od Van Dyke Parksa, Joni Mitchell do Kate Bush, če omenimo zgolj 'the usual suspects', a obenem mora priznati, da je njena glasba zgolj njena. Joanna se ne ozira na klasične strukture in forme pisanja pesmi, ne v svojih verzih, ne v ritmu lastnih besed in petja, ne v melodijah. Zato sta njen glas in interpretacija posebna, samo njena. In spremljava na harfi in klavirju tudi. Tokrat se jim prvič z vso mehkobo in silovitostjo pridružijo tudi aranžmaji ostalih glasbil. Njeni tokratni sodelavci, denimo novi poster boy sodobne klasične in filmske glasbe Nico Muhly ali Dave Longstreth iz zasedbe Dirty Projectors, le dodatno podčrtujejo njeno skladateljsko vizijo. Pri tem pa le velja vzeti še širši okvir in si drzniti pričujočo ploščo umestiti v širšo sfero sodobe pop glasbe, ki se vedno bolj v podtonih spogleduje z sodobno klasično glasbo. Muhly sodeluje s številnimi glasbeniki, med drugim z Antonyjem Hegartyjem in The National, pripnimo zraven Brycea Dessnerja in njegove Clogs, Jonnyja Greenwooda iz skupine Radiohead, pa Sufjana Stevensa, zadnje 'simpl pesmi' Jima O'Rourka in še koga. Pop in folk že dolgo nista zvenela tako prefinjeno in bogato, 'Divers' pa se s svojim zvenom, v katerega se umesti tudi Praški filharmonični orkester, vanj suvereno umešča. In presega, se zdi.

Tu je ključna Joannina samosvojost, ki ni več tista vihrava, rahlo odštekana in pogumna v lastnih malih eksperimentih, temveč suverena in hkrati pretočna, ki pušča pesmim dihati in zveneti v lastnem mnoštvu različnih zvočnih plasti. Te se redčijo v drugi polovici albuma, v bolj neposrednih pesmih, kot je 'You Will Not Take My Heart Alive' ali naslovna 'Divers' ter 'A Pin-Light Bent', obe izraziteje naslonjeni na Joannin glas, harfo in klavir, vse do veličastnega finala v pesmi 'Time, As A Symptom' z orkestrom, kjer se zgodba minevanja konča v zanosu preseganja le-tega, tako v besedi kot v zvenu. Joanni Newsom še vedno lahko rečete rahlo odbita, samosvoja angelska pravljičarka in vilinska princesa sodobne pop glasbe. Bolj primerno pa jo je poimenovati kot enega bolj silovitih skladateljskih glasov v popu generacije zadnjih dveh desetletij.