JOE LALLY: Why Should I Get Used To It (Dischord, 2011) (ponovitev 19.12.2011 ob 00:30)

JOE LALLY: Why Should I Get Used To It (Dischord, 2011) (ponovitev 19.12.2011 ob 00:30)

Oddaja
12. 12. 2011 - 19.00

Po štiriletni pavzi se s tretjo ploščo Why Should I Get Used To It vrača Joe Lally, poznan kot basist pri washingtonskem bendu Fugazi. Na prejšnjih samostojnih izdajah je Joe Lally k sodelovanju povabil vrsto gostujočih glasbenikov, med njimi tudi člane zasedbe Fugazi. Na pričujoči plošči pa sodeluje le njegova spremljevalna zasedba, s katero ustvari močno prepletajoč zvok bluesa, nežne psihedelije in močnejših hrupnejših trenutkov.

* V Tolpi Bumov poslušamo tretjo studijsko ploščo, ki jo je posnel Joe Lally, z naslovom Why Should I Get Used To It. Poznan je kot basist legendarne washingtonske skupine Fugazi, kjer je skupaj z Ianom MacKayjem, Guyem Picciottom ter Brendanom Cantyjem močno zaznamoval dogajanje v alternativnem glasbenem svetu. Skupina je pustila neizbrisljivo sled v glasbenem izražanju, pa tudi v neodvisnem delovanju, ne glede na marketinške apetite večjih založb. Fugazi so bili zvesti 'naredi sam pristopu', od katerega niso odstopili skozi svoj celotni obstoj delovanja. Ko so se stvari s Fugazi končale, je njihov najbolj vidni član Ian Mackaye ustanovil zasedbo The Evens. Leta 2006 pa je svoj prvenec There To Here predstavil Joe Lally, naslednje leto je sledil še album Nothing Is Underrated. Po štiriletnem premoru se Joe Lally vrača s tretjo studijsko ploščo Why Should I Get Used To It.

Prva dva albuma je Joe Lally posnel z mnogimi gostujočimi glasbeniki. Poleg Iana MacKaya in Guya Picciotta so sodelovali še Amy Farina iz zasedbe The Evens, Jason Kourkuonis iz Hot Snakes in mnogi drugi. Tokrat je Joe Lally posnel album brez gostujočih glasbenikov. Pri snemanju je sodelovala le njegova stalna koncertna zasedba, kitaristka Elisa Abela ter bobnar Emanuel Tomasi. Plošča Why Should I Get Used To It je bila posneta v Rimu, kjer Joe Lally tudi živi.

Zdi se, kot da se je Joe Lally s svojo tretjo ploščo po prvih dveh izdajah še izraziteje definiral kot samostojni glasbenik. K temu je verjetno tudi bistveno prispevalo sodelovanje dveh njegovih ustaljenih članov spremljevalne zasedbe. Očitno je, da kemija med njimi deluje, rezultat pa je samozavestna in razgibana plošča, kjer je Joe Lally vodja, ampak ni nujno, da je zaradi tega vseskozi na prvem mestu. Še vedno so v ospredju njegove basovske linije, ki so lahko čutno nežne, melodične ali pa prepričljivo udarne. Enakovredno vlogo pa imata ostala člana zasedbe. Na njegovem prvencu There To Here so prevladovali bolj umirjeni toni, na drugi plošči Nothing Is Underrated pa je prišlo do izraza tudi močnejše kitarsko raziskovanje. Ves ta razvoj se je nato izrazil v njegovi zadnji plošči Why Should I Get Used To It.

Uvodna pesem What Makes You se začne s čvrsto in kompaktno basovsko podlago. Enakovredno a zelo minimalistično deluje kitara, ki nase opozarja z zamolklo hrupnejšim odsekom ali pa z bolj rockerskim riffom. Prav tako se v naslednji pesmi Nothing To Lose vsi inštrumenti zlijejo v čvrsto glasbeno sliko. Ob tem pa album ne deluje nasičeno težko, ampak poleg močnejšega zvoka ohranja tudi tisto nežnejšo in mirnejšo izraznost, ki je poznana iz prejšnjih dveh plošč. Ta se kot prva pokaže v pesmi Revealed In Fever, ki jo začne mističen zvok flavte. Basovski podlagi pa se nato pridruži nežna, minimalistična kitara, lebdeča nad glasbeno podlago. Tako kot do sedaj, je vokal Joe Lallya nežen in čuteč in se staplja z zvočno sliko benda. Kljub nežnosti igranja, pa zasedba premore zadosti ustvarjalno raziskovalne energije, da ustvari v pesmi preobrat, ki pa se ne naslanja le na bas Joe Lallya, ampak na vse člane zasedbe, ki vseskozi delujejo kot enakovredna celota.

Težko je ločiti zdajšnje ustvarjanje Joe Lallya in njegovo sodelovanje v bivši zasedbi Fugazi. Marsikatero pesem te zasedbe je zaznamovala prav njegova odločna basovska ritmika. Zato se vseskozi ponujajo podobnosti med njegovim samostojnim ustvarjanjem in delom s Fugazi. Kot na primer v pesmi Philosophy For Insects, ki bi po svoji mirnosti in barvi zvoka lahko spadala nekje v obdobje dokumentarnega filma Instrument. A kaj, ko pesem prav tako zaznamuje močna in eksperimentalna kitara, ki skozi svojo raztrganost daje pečat unikatne samostojnosti. Podobno je z naslovno pesmijo Why Should I Get Used To It, ki jo krasi odločna ritmika. Skozi glasbene vzorce se lahko prikradejo spomini na njegov bivši bend, a jih ponovno preženeta kompaktno sodelovanje glasbenikov in njihovo igranje. Ob tem pa delujejo nadvse suvereno, uspelo jim je ustvariti svoje lastno glasbeno izrazje. Pri tem ne gre pozabiti na raziskujoče igranje kitaristke Elise Abele.

Preprostejšo in rockersko pesem ponudijo s Coral And Starfish, medtem ko s širjenjem zvočnih razsežnosti nadaljujejo v pesmi Let It Burn. Ogrodje ji nudi prav basovska linija, zaradi katere se lahko nato kitara in boben podajata v bolj raziskujoče podvige. Ob tem pa pesem ne izgublja svoje rdeče niti in vseskozi deluje sveže in povezano.

S ploščo Why Should I Get Used To It se Joe Lally predstavi v samozavestni in tudi sveži drži. Uspe mu, da se ne ujame v ustaljene vzorce, ampak se vedno znova preizkuša v raznolikosti glasbenega izražanja. Kljub raziskovalnemu pristopu njegove pesmi delujejo zgoščene in povezane v celoto, za kar so enakovredno zaslužni vsi člani zasedbe. Pri tem hrbtenico in težišče nosi Joe Lally s svojo basovsko podlago, ki jo lahko nadgrajujeta ostala člana zasedbe z raziskovanjem in širjenjem zvočne slike. Življenje v Rimu je Joe-u Lallyju omogočilo, da se ravno zadosti odmakne od svoje washingtonske zapuščine in s krogom glasbenikov ustvarja nov, svež in neobremenjen glasbeni izraz.

pripravil Peter Recer

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness