Dial, 2010



V stoletju, ki ga označuje poplava glasbene produkcije baročnih razsežnosti, samoumevnega digitalnega vseobilja in obsedenega konzumiranja zvoka, se predanemu poslušalcu – vsaj na polju plesne elektronike – pogosto zazdi, da format albuma ob morju singlov zaradi tehnologije počasi izgublja svoj prvoten pomen. Da bi temeljito in iskreno sledil ponorelemu tempu ustvarjanja novih izdaj, je sledilec primoran venomer znova izumljati gibke, a disciplinirane poslušalske taktike, s katerimi bi verodostojno zaobjel duh obdobja, v katerem živi. Tako večino časa posveča vse svoje miselne zmožnosti hitremu, dvojiškemu presejanju glasbe in ne imerziji vanjo. Kakovost poslušanja se posledično zmanjša in vrednost zvočnega objekta neupravičeno degradira. Format albuma pa v nasprotju z opisanim zahteva poslušalčevo polno pozornost, ki dandanes žal deluje po zakonitostih nekega povsem novega metabolizma.

V današnji Tolpi bumov bomo predstavili delo nadebudnega Američana, ki ustvarja in živi v Berlinu. Imenuje se John Roberts in je snovalec zbirke Glass Eights, ki poslušalca v slogu nežnega despota vklene v lasten teritorij in ga ne izpusti, dokler se ne izpoje. 26-letni producent iz Clevelanda si je od leta 2008 s tremi izdajami za hamburški Dial in podzaložbo Laid z osupljivo lahnostjo uspel priboriti mesto enega najbolj samosvojih mladih house producentov. Z delom Glass Eights, ki ga je komponiral devet dolgih mesecev, pa se je predstavil kot izjemno vešč oblikovalec fascinantnih, klasičnih struktur čikaškega deep housa.

Orodja in produkcijske metode, ki jih Roberts uporablja, so slične tistim, ki so se jih posluževali že njegovi predhodniki: zven starinskih sintetizatorjev kot čipka prekriva rigiden topot ritem mašin, neuglašen klavir obskurne narave in sempli godal pa vezani tvorijo pristno, intimno ozračje. Zbiranje semplov je eden najpomembnejših prvin Američanovega ustvarjalnega procesa, saj le-ti služijo kot bistvena osnova za gradnjo preostalih komponent skladbe. Za posamezen rez uporabi tudi do sto vzorcev, ki jih pedantno sestavi v osupljivo laminalen tok žalobnih, melanholičnih tonov, podkrepljenih s častitljivo 4/4 matrico. Producent obstoječe teksture dostikrat krepi tudi z uporabo prašnih vinilnih pokcev, ki spominjajo na izkušnjo poslušanja vinilnih plošč; z inteligentno rabo najdenih zvokov tako prikimava tudi konkretni glasbi.

Za razliko od Robertsovih prejšnjih izdaj Glass Eights kaže napredno pop senzibilnost. Melodične prvine so pri preteklih izdajah večinoma služile krepitvi že obstoječega, poskočnega Dance Mania ritmičnega ogrodja. Tokrat se soočamo z ravno obratnim primerom: melodije skladb se intrigantno naslanjajo druga na drugo; bobni in basi se vežejo kot sinapse, ki potrpežljivo krmarijo po pripovedovalčevem liričnem toku. Ko se album začne, ga je res težko ne poslušati do konca. Reverzni sempli na Navy Blue postavijo hipnotično platformo za živahen house beat; Pruned kot nezadržno približevanje vlaka splete veličastni nebesni svod in s tem pripravi odličen teren za acidozni Porcelain in prelomljeni August.

Na albumu ni opaziti niti kančka militantne zavezanosti k odkrivanju novih razsežnosti ali preloma tradicije – Glass Eights je iskren; John Roberts je zrasel ob čikaškemu housu in zna svojo preteklost edinstveno kanalizirati na izredno osredotočen način. Gre za koheziven dolgometražec, ki se upira preskakovanju in polovičarskemu poslušanju, poln subtilnih, kristalno čistih potez. Pomen celote je tako poudarjen, da bomo iz njega le stežka izluščili zares udarne bombe za plesišče, a so kljub temu komadi dovolj propulzivni in pop, da bi si znali utreti pot tudi tja. Toda Glass Eights je prvenstveno plošča, namenjena poslušanju od začetka do konca. Bolj jo poslušaš, bolj si dovzeten za nežna ritmična prepletanja in čustvena obzorja mladega Američana, ki je ustvaril enega najimpresivnejših in razmišljujočih deep house albumov letošnje sezone.