Saj ni res, pa je! John Zorn je s svojimi Dreamers povil ploščo božičnih napevov!!!!????????

* No, če letos česa ni bilo pričakovati izpod taktirke vsem poznanega skladatelja in glasbenika Johna Zorna, je to prav takle venček božičnih, ki je pred nami. Kdo bi si mislil, da bo tega glasbenega kameleona - pa oprostite izrabljenemu izrazu - ki se je v dolgoletni glasbeni karieri znašel že v marsikaterem glasbenem okolju, pot zanesla v božični kič. Precej ekstremna odločitev, ni kaj.



Iskanje podobnih prazničnih odstopanj v njegovi diskografiji nas popelje nazaj v prejšnje tisočletje, ko je v letu 1987 z Ikue Mori in Fredom Frithom med drugim posnel komad Blues Nöel. Kasneje se je ta pojavil tudi na albumu Godard/Spillane. A tukaj gre za povsem drugačno zadevo. Medtem ko gre pri omenjenem komadu za kaotično zmes pasaž, ki se bolj ali manj gibajo okoli Božiča, pa gre tukaj za zbirko sedmih razmeroma predvidljivih interpretacij božičnih stalnic in pa dveh avtorskih komadov. Kot nam izda že naslov albuma, je za svoj božični obhod Zorn vpregel skupino The Dreamers, kar na žalost - ali na srečo, vsakemu svoje - pomeni, da se za kakršnekoli atonalne izpade lahko pod nosom obrišemo. Zares presenetljiva je konsistenca, s katero se skupina na tem albumu oklepa tradicije.



Album otvori vibrafon Kennya Wollesena s prepoznavnimi začetnimi toni pesmi Winter Wonderland. Bluzovsko noto prispeva Jamie Saft z električnimi orglami, če pa kdo na tej točki še dvomi, da glasbo izvajajo The Dreamers, je tu še Marc Ribot, ki s surferskim reverbom na svoji kitari ta dvom hitro razblini. Komad se izpoje z nekaj izmenjavami solaž, kot je v taki godbi neizogibno, in tako kar natančno predvidi nadaljnje dogajanje na albumu. Sledi komad Snowfall, ki takoj spomni na exotico. Nasploh album daje zanimiv vtis umirjenega tropskega otoka, ki ga počasi beli sneg. Tretja zapored je melanholična interpretacija Christmas Time is Here, izvirna kompozicija Vinca Guaraldija. Kljub temu, da melodijo igra Saft na klavirju, tukaj blesti Trevor Dunn, ki na kontrabasu ustvari čvrsto podlago za ostalo dogajanje, pa tudi sam dobi priložnost za solažo. Album se nadaljuje s prvim od dveh Zornovih avtorskih komadov na albumu, Santa's Workshop, katerega podobnost s komadom Uluwati z albuma The Dreamers je prav zares očitna - basovska linija je skorajda enaka. Sledita priredbi pesmi Have Yourself a Merry Little Christmas in Let it Snow!, ki ne dodata ničesar posebej pretresljivega, čeprav pri slednjem Jamieja Safta očitno začne grabiti božični duh, saj nekje na polovici komada njegovo igranje na Rhodes postane precej bolj igrivo in malenkost nepredvidljivo. Sledi Santa Claus is Coming to Town, ki je, z izjemo namerno nerodnega akustičnega uvoda in zaključka, najbolj tradicionalno jazzovski na albumu. Tu se končno opogumi tudi Joey Baron, ki bi si za bobni lahko morda večkrat dal duška. Predzadnji komad je spet Zornov avtorski, potegne pa nekoliko proti fusionu. Tale praznična zbirka se nato zaključi z The Christmas Song, kjer bendu svoje glasilke posodi Mike Patton. Pa ne Mike Patton iz Dillinger Escape Projecta, ampak neka inkarnacija, ki ostaja presenetljivo zvesta Toremejevemu izvirniku.



Tehnično in produkcijsko gre pri A Dreamers Christmas nedvomno za odličen izdelek. Vsi glasbeniki suvereno pristopijo k improvizaciji in nadvse dosledno opravljajo svoje delo. Zorn ima kot skladatelj in vodja, kot ponavadi, jasno vizijo cilja, ki ga hoče doseči z albumom, in večletno poznanstvo ter sodelovanje z glasbeniki na tem albumu gotovo pripomoreta k temu. Kot smo pri Zornu vajeni, izdelek spet ni za vsakogar, a tokrat 'ta kratko' potegne poslušalstvo, ki si od njega želi in pričakuje težko avant-gardo. Tiste, katerih letne kvote prazničnega kiča še niso bile presežene, pa vabimo na posluh tega datumu primernega albuma.



pripravil Andraž Bizjan