Klasse Wrecks, 2021

Nabor in obseg čustvovanja v elektroniki je, kot pri vsakem žanru, določen z zvočno-estetskimi in nadalje družbenimi interpretacijami želenega. Proces je lahko seveda obraten, a mnogo zapeljivejša je konceptualna potka, po kateri ima glasba uvid v prihajajoče stanje stvari oziroma materializira še nekonceptualizirano in neizrečeno, ki pa mora biti skupno. Ne le zato, da se določena glasbena smernica tudi obdrži, ampak ker se v množici ljudi iste miselne frekvence racionaliziran in distanciran odnos do nje raztaplja v zanos, naj se sliši še tako patetično.

V zadnjem letu je elektronsko kodificirano čustvovanje postalo še bolj restriktivno kot prej. Dve plati istega kovanca, izoliranost in anonimnost, sta se kot zli urok izrisali v neštetih različicah ambientalne glasbe, ki ne glede na to, ali se jo uporablja za zapolnjevanje praznine ali kot balzam za dušo, predstavlja slabo fotokopijo originalnega vznemirjenja. A štirideset let po začetku elektronske glasbe kot klubske kulture se cikel novega in bližajočega se obrača v odkrivanje in reinterpretacijo že poznanega, to pa velja tudi za ob glasbi prisotno afektivnost. Senzacija prihodnosti jungla, pretres techna ali ganljivost ob house glasbi so stanja, opazovana s preobražene ter odmaknjene pozicije. Korona ni spremenila dejstva, da je potrošnja glasbe v veliki meri bazirana na vnaprej določeni performativnosti. Revolucionarnih možnosti futurizma v technu se na primer ne izvaja, temveč nauči.

Glasba kot napovedujoča znanost sodobnosti po Attaliju eksplicitno naslavlja časovno komponento. Takšen modus operandi pa vseeno zahteva, da je določen posameznik že znotraj časovnega toka. In če ni akter materializiranja prihodnosti, pa mora biti vsaj znotraj sedanjosti. Joi Lau ni bil zavit v vato ali odkrit na zaprašeni polici, kot radi zapišemo v glasbenem novinarstvu ob spoznanju ustvarjalcev, ki nasprotujejo našim časovnim okvirjem relevantnosti, saj nihče ne želi priznati netrendovstva. Časovna aktualnost je pravzaprav tista informacijska dimenzija, ki kaj šteje, pa četudi je vsebina le prgišče peska, a to so že podrobnosti, ki bodo spodkopale vrednost našim velikim tezam.   

Vrnimo se v tukaj in zdaj. Album 3 UR MIND v primerjavi z drugimi posnemovalci sintetične zvočne resničnosti ne ostaja pri kopiranju zgodovinskih idej, čeprav je zelo očitno situiran po širokem zgodovinskem polju. Nabor breakbeata, housa in acida skupaj veže unikaten set instrumentalij; na plati pravzaprav zaznamo za žanre netipično zvočno knjižnico. Radoživost dinamične zvočne palete je svetlobna leta daleč od zaletavega eksperimentiranja. Hongkonški producent slišno obvlada jezik zavajajoče počasnega gruva, ki intenziteto jača s trajanjem, najbolj prepričljivi elementi pa so kompleksni dodatki vokalnih semplov, skorajda footworkovskega sekljanja, podrobnosti, ki so potresene po vrhu, sredini in basovskem jedru skladb. Upamo si trditi, da gre za inteligentno glasbo - a ne IDM-ovske vrste -, ki jo vodijo odličen zvočni dizajn, leftfieldovska naravnanost ter težko doumljiva transčasnost.

Da, ustvarjalec je eden izmed tistih, ki si za svojo muziko zasluži kovanje novih besednih fraz. Joi Lau oziroma Liu Zuer je pravzaprav pod psevdonimom Joey Lau leta 1990 debitiral s prvencem canto popa Like Me, ki ga je izdala založba Aoki Records. A po kratkih dveh letih na sceni in dobrim uspehom s plato, ki je dosegla zlati status, 25.000 prodanih CD-jev v Hongkongu, je glasbenik poniknil. Sedaj vemo, da se je krajši izlet v glasbene vode zgodil v času, ko se je Joi intenzivno ukvarjal s stripovsko industrijo, se nato zaposlil pri založniški hiši, dobrih trideset let kasneje pa deluje v lepotni industriji.

Lahko bi rekli, da gre pri Joiju za klasično zgodbo outsiderskega ustvarjanja, za tujca sceni, a takšnega, ki je popolnoma kompatibilen z glasbenimi smernicami leftfield elektronike sedanjosti. Drugi oziroma ponovni prvenec 3 UR MIND za založbo Klasse Wrecks naj bi predstavljal le majhen del kupa glasbe, ki se je nabral v desetletjih ustvarjanja, in kljub domnevni izoliranosti svojega stvaritelja hkrati transcendira in pooseblja trenutne trende.

Recenzentka na tem mestu priznava paradoks, ki producenta postavlja na pozicijo, kompatibilno z nadčasovno glasbeno prihodnostjo in kontinuirano reinkarnacijo zgodovine, ki ga pooseblja glasbena sedanjost. A brez kakršnegakoli dvoma je Joi Lau odličen vzpodbudnik ponovnega vpeljevanja z materialnostjo zaznamovane čustnosti in recenzentka vam na tem mestu želi: v naslednji uri ne le zdravstvujte, temveč tudi čustvujte.