Fire Records, 2018

Josephine Foster, izvajalka z izredno zapomnljivim glasom, je pri založbi Fire Records izdala nov dvojni album. Album z naslovom Faithful Fairy Harmony vsebuje kar osemnajst komadov, po trajanju pa se razteza čez dobro uro. Veliko pesmi je kratkih, sliši pa se, da sta na albumu ključna predvsem njen vokal ter pripoved. Na posnetkih na albumu Josephine spremljajo še drugi glasbeniki, denimo Victor Herrero na kitari, Gyða Valtýsdóttir s čelom, sicer pa tudi sama avtorica na njem igra na več inštrumentov. Izmed slišanih inštrumentov naj omenimo harfo in mehanske harfne citre, ki albumu Faithful Fairy Harmony vlijejo določen ezoteričen oziroma - v iskanju primernejše interpretacije - pač blažen zvok. Ni skrivnost, da Josephine rada preizkuša različne stile tradicionalnih praks, kot tudi to, da zadnja leta živi v Španiji, ob čemer upamo, da si še vedno tudi lasti vso svojo glasbeno opremo. Kot je razložila sama v intervjuju za Radio Študent, človek v procesu integracije in spoznavanja tuje kulture, tudi ko zna odpeti vse možne ljudske pesmi in dobro razume govorjeni tuji jezik, vedno ostaja malo odtujen. A ti poskusi približevanja tuji kulturi skozi glasbo in literaturo jo vedno privedejo nazaj, k njeni lastni pesmi oziroma glasbi, prežeti z nikoli dokončno razumljenimi vplivi, tako domačimi kot tujimi.

V zgodnejših obdobjih dvatisočih se je Josephine rado pripenjalo oznako New Weird America, ki označuje proces revitalizacije stare ameriške folk in psihedelične muzike šestdesetih in sedemdesetih let. Namigujemo seveda na dejstvo, da je tudi na zadnjem albumu še vedno mogoče zaznati določene ameriške folk melodije. Kljub temu pa se na albumu Faithful Fairy Harmony, vsaj za razliko od nekaterih predhodnih, tokrat Josephine v svojih besedilih ne naslanja na poezijo oziroma vsaj neposredno ne reinterpretira določenih ljudskih melodij. Na njenem majskem koncertu v Klubu Cankarjevega doma smo bili priče njeni ad hoc intuitivni interpretaciji in uglasbitvi poezije. Enako je Josephine na albumih I'm A Dreamer, No More Lamps In The Morning ter Blood Rushing denimo uglasbila pesmi Emily Dickinson, Federica Garcíe Lorce in Jamesa Joycea, na albumu A Wolf In Sheep’s Clothing pa poje tudi dela Schuberta, Schumanna in Brahmsa.

Po preteklih izkušnjah reinterpretacij, ki jih v omenjenem intervjuju ilustrira kot ponovno napolnjene posode, se Josephine tokrat torej vrača k svoji lastni pesmi, ki naj bi ji močneje pripadala. A njene avtorske pesmi v resnici ne zvenijo veliko drugače kot tiste druge, izposojene. So le manj začrtane, bolj nejasno definirane, kar morda povzročijo že zgolj glissandi na harfi v Adieu Color Adieu ali denimo zvočni artefakt, ko v ozadju posnetka nekdo lista po knjigi ali ko v pesmi Lord Of Love slišimo zvok pisanja na papir. Sicer pa izrazito plavajoč in lebdeč občutek vzbuja predvsem avtoričin, ja - glas. Glas, s katerim Josephine Foster pripoveduje, nosi balast njenih preteklih izkušenj. Izkušenj petja na pogrebih ali učenja petja opernih del. Zato skozi glas prevaja tisto, kar se v besedilih lahko izgubi, ko jih je ponekod težje razločiti ali razumeti. Sicer pa se zdi, kot da Josephine že med samim prostim govorom muzicira. Kaj? ... Kako prosim?

Med že omenjenim intervjujem za Radio Študent, v mijavkajočem glasu in z nenehnimi spremembami v intonaciji govora, ki zveni izjemno prijetno, se včasih zazdi, kot da vmes med mm-ji in ahh-ji kar malo zapoje. Glas je torej resnično izrazno specifičen del njenega izvajanja in posledično njene muzike. Na albumu harmonizira sama s sabo, ko se denimo v komadu Pearl In Oyster njen glas razcepi v več linij besedila. Sicer pa je Faithful Fairy Harmony pravljična in intuitivna plošča lepih in včasih tudi malo žalostnih pesmi.