Fire, 2013

Josephine Foster spada v skupino tistih umetnic, katerih glasba je lahko prisotna v kateremkoli časovnem obdobju in je še vedno precej aktualna. Podobno velja za njene konceptualno raznolike albume. Nenehno prehajanje med navdihi in vplivi, ki prežemajo sleherni projekt, bi bil morda prehud zalogaj za naključnega poslušalca, vendar glasbenica to počne dovolj gibko, da je vsaka plošča izredno poslušljiva za ožje ali širše občinstvo. Josephine odlikuje še en adut: njen vokal, značilni in vibrirajoči soprano.

S sanjami o karieri operne pevke je glasbeno pot pričela oblikovati kot poročna in pogrebna pevka v rodnem Koloradu. Kot poklicna glasbenica dandanes stopa bolj po stopinjah ameriške ljudske godbe, se je pa do sedaj spogledovala tudi z operetami, nemško lieder liriko, folkom iz šestdesetih, španskimi romancami García Lorce ter psihadeliko. 

Po številnih avtorskih in skupinskih projektih se zdi, da je sedaj njena glasba pripotovala nazaj domov, v americano. Nova in osma solo plošča I'm A Dreamer je po zadnjih štirih eksperimentalno-minimalističnih izdelkih še najbolj neposredna in dosegljiva okusu širšega poslušalstva, hkrati pa morda predstavlja vrnitev k ameriškim glasbenim koreninam.

Snemanje je v okrnjeni inštrumentalni družbi posnela v Nashvillu, zato se ni čuditi, da je ta izbrana blues-country zasedba v kombinaciji z njenim nezamenljivim glasom slišati kot zaprašen vinil iz davno pretekle dobe. Album v inštrumentalno ospredje postavi rahlo otožen zvok klavirja in kontrabasa, vendar dovolj versatilno, da vsaka skladba deluje kot svoja lastna zgodba. 

V njih se kot pripovedovalka vokalno spreminja tudi glasbenica sama. V naslovnem singlu 'I'm A Dreamer' ter skladbah 'Cabin In The Sky' in 'No One's Calling Your Name' Josephine svoj soprano dviguje v višave, po drugi strani pa ga preprosti skladbi 'My Wanering Heart' in 'Amuse Your Muse' spustita v otožne globine junakinj alta, Karen Dalton ali Nico. 

Josephine in njeni spremljevalci se skozi celotno ploščo uspešno poigravajo s sodobnim in preteklim, kljub temu da je končni izdelek bolj sveže tradicionalen kot pa suhoparno moderen. Skladbi 'Sugarpie I'm Not The Same' ter 'This Is Where The Dreams Head, Maude', ki jo ravnokar poslušamo v podlagi, sta odlična primerka, kako lahko nabor odličnih glasbenikov iz naftalina potegne mešanico konservativnih žanrov in jih zapakira v nepretenciozni retro album.  

Nova plošča Josephine Foster je do sedaj morebiti še najbolj nekovencionalna ali pa namiguje njeno novo glasbeno smer. Njena vsebina dovolj toplo pospremi mrzle zimske večere, po drugi strani pa spomni na pozno poletje, v katerem še vedno pripeka žgoče sonce in klavirske strune mehko vibrirajo v zraku.