AWAL, 2024

Peggy je nazaj! Po mnogih ekshibicijah eksperimentalnega hiphopovskega zvoka v resnično različnih odtenkih, nazadnje ustvarjenih s pomočjo Rolandovega SP404 semplerja v družbi legendarnega Dannyja Browna, se Jpegmafia, ekscentrični, nenadjebljivi, neustavljivi raperski virtuoz, vrača v nekoliko drugačni luči. Vse njegove prejšnje plošče so krasile takšne in drugačne, vselej koherentne deviacije od tako imenovanega pravega rapa, tokrat pa izgleda, kot bi v svoji značilni trmi Jpegmafia zagrizel v raznolik, mestoma mehkejši, spet drugič trši zvok, ki se ga pravzaprav še ni lotil. Ploščo I Lay Down My Life For You je posvetil samemu sebi.

In tokrat je morda v tem raznolikem, a še vedno glasnem in hrupnem zvoku doslej vseprisotna kritiška in fenovska hvala nekoliko pridušena. Seveda gre razumeti, da je odštekani, v hiphopovski zgodovini pravzaprav še nikoli slišani diapazon zvoka, pristôpa oziroma nekakšne predrznosti navduševal sleherno poslušalko, predvsem pa kritika. Jpegmafia si je s preteklimi štirimi albumi pridelal že omenjeni status premišljenega, visokoumetniškega virtuoza, ki je s svojim pankovskim odnosom in zelo oprijemljivo zvočno analogijo svojega fuck you obnašanja ter pripovedi zgradil fanatično sledilstvo in opus, ki sta veliko širša od hiphopovskega.

Tako je plošča v marsikaterem pogledu drugačna, če ne celo razočarajoča – ne bo nas tako sezula, ne bo nas šokirala, bolj ali manj smo večino stvari, razen tako široke zvočne palete že slišali. Flowi, s katerimi meandrira na majku, so že znani, prav tako teksti, ki so morda vsakič manj politični, a še vedno ostri, komični in tokrat res bolj konfrontacijski – bojda so v enem od komadov uperjeni tudi osebno proti Freddieju Gibbsu, toda – manjka element presenečenja. Morda bi to lahko bile bolj učinkovito uporabljene kitare, morda več sicer doslednega in svežega ukvarjanja s psihedelijo, morda bi se Peggy lahko končno prepustil pravemu hiphopu. Toda nekako se zdi, kot da prvič stopica nekje vmes in ne ve zares, kam bi se dal. 

Že po nekaj taktih albuma čutimo mehčanje, kot bi uvodne mehke činele napovedovale nekaj drugačnega, takoj zatem pa se znajdemo v feršterkanih strunskih vižah, ki so pravzaprav najbolj nenavaden element tokratnega albuma. Nato se pozibljemo v hiphopovskih ritmih, se dotaknemo hrupnega in naglitchanega zvoka, ki smo ga tako vajeni, in se potem večkrat zavrtimo v začrtani spirali s krasnim psihedeličnim dodatkom na koncu. Še naprej je to Peggy, še naprej odštekan in neusmiljen, kvaliteten emsi in producent, svojeglav, brezkompromisen in izviren, a zdi se, da je v pomanjkanju svojega glitcha in izpostavljenosti vsej tej raznolikosti nekako – zaglitchal.

Če smo nekateri od hiphopovskih navdušencev upali na trenutek v karieri Jpegmafie, v katerem bomo relativno neprekinjeno gruvali na nekoliko bolj klasične bite, smo lahko s to ploščo dočakali teh svojih par trenutkov. Spet drugi smo dočakali momente, ko se resno loteva mešanja kitar v svoj pankovski zvok, mnoge je celo presenetil z mehkim zaključkom plošče. Toda Peggy se, čeprav je izvedba kvalitetna in ji ni kaj očitati, obrača v vse preveč smeri, kot emsi pa ne sledi tem razširitvam, še naprej ponuja že preizkušeno, a bi zvočno lahko ponudil več. Kitare ostanejo nekako neizkoriščene, bogat bazen semplov je hud, a zmeden, navsezadnje pa tudi edgy zvok ni dovolj svojstven, da bi Jpegmafia premikal meje svojih zmožnosti. Dobro, a vsekakor zmore več.