Julia Holter: Aviary

Oddaja
19. 11. 2018 - 19.00

Domino, 2018

 

Julie Holter glede na nabor zadetkov taganih z njenim imenom v RŠ spletnem vesolju verjetno ni treba posebej predstavljati. V tem vesolju se znajdejo trije Juliini albumi v Tolpah bumov, ena recenzija koncerta, en intervju in še več omemb v drugih oddajah. Nedavno je pri založbi Domino izdala svoj peti album z naslovom Aviary. Album, ki se zdi na internetih dobro sprejet, je dejansko precej velik zalogaj in seveda se poslušalec ob takšnem poslušanju lahko počuti preobremenjeno. Že zaradi devetdesetminutne dolžine te album poje, poleg tega pa so Juliine kompozicije tudi izjemno instrumentalno polne in ne sledijo klasičnim formatom. Plastenje zvoka in kupi odmevov v ozadju so Juliini go-to-ji še s predhodnih albumov, v kontekstih katerih pa se je, kot pravi, s kolažiranjem in zvočnimi odvodi ter različnimi sprehodi znotraj komponiranih pesmi zavestno omejevala. A ne tokrat. V enem samem kosu na albumu Aviary se lahko zgodi vse ali tudi nič in še vse tisto drugo vmes, od solo vložka na harfi in kaotičnih vokalno besedilnih izpustov do totalnih razpoloženjskih obratov – a hkrati se nam zdi, da je album v celoti koherenten, čeprav ne bi želeli posebej izpostavljati njegovih navideznih narativnih lokov in vrhov.

Če kaj, so pesmi nepredvidljive, besedila pa polna referenc iz literature. Sicer je to, da se nenehno navezuje na različne zgodbe in znotraj pesmi ustvarja karakterje, z Julio Holter stalnica, kar ji tudi nemalokrat očitajo, njeni albumi namreč s tem veljajo kot manj osebni, zgolj zato, ker so besedila v komadih lahko tudi stavki povzeti iz Sapfijinih pesmi. V šolah nas učijo, kako nič ne nastane v vakuumu, in v šolah nas učijo tudi, da se to, kar nastane, ne vrne nazaj v vakuum. Govorimo seveda predvsem o umetnosti, s katero ena plus ena pač praviloma ni dva, s katero glasbeni albumi ne prihajajo z navodili za uporabo in s katero se receptno držanje vrstnega reda ob poslušanju albumov nujno ne obrestuje. Julia Holter si izposoja besedila, zgodbe likov in določene baročno zveneče kompozicijske rešitve. Izposoja si, ker je vse že bilo uporabljeno, in to nikakor ne pomeni tudi, da so zato njene plošče kaj manj osebne. Tako kot v recenziji njenega predhodnega albuma zapiše Goran Kompoš - Ali je ta svet izmišljen, resničen, zaveden ali nezaveden, pravzaprav niti ni pomembno. Že sama izbira denimo izposojene oksitanske pesmi je odločitev, zato osebna in lahko tudi intimna, vedno pa na novo interpretirana v avtoričinih lastnih kontekstih.

Julia Holter razlaga, da si je na novem albumu Aviary dovolila igrati, do koder je pač šlo. Predvsem ne ponuja odgovorov in ne vleče zaključkov, ne igra vloge vsevednega pripovedovalca. Postavlja vprašanja in na nek način priznava, da je sama nič več kot le prvi poslušalec lastnega albuma. Kar je tudi nekaj, kar nas učijo v šolah, mimogrede. V šolah nas učijo, a včasih jih tudi kaj zanima, predvsem pa je pogosto vprašanje, Kaj si pa hotel_a s tem povedat, v mnogih podobnih variacijah. In ko nimaš oprijemljivega, jasno začrtanega odgovora in nisi slepo prepričan v svoj prav, se ti lahko zgodi devetdesetminutni album. Z dudami. Ker prosim, naj se javi tisti, ki zares do zadnje črtice ve, kaj dela. Sicer jo je študij kompozicije očitno močno zaznamoval, saj jo je v oziru njenih bogatih instrumentalnih aranžmajev vselej težko označevati kot le eno izmed songwriterk s sintom namesto kitare. Zgovorno, če smo že pri šolah, je lahko tudi dejstvo, da Julia Holter pogosto omenja svojega profesorja Michaela Pisara. Pisaro se sicer s svojimi kompozicijami drži bolj v odsotnosti zvoka, medtem ko se Julia Holter s nekaj izjemami giblje, vse prej kot v manj je več, tudi ali predvsem na albumu Aviary. Kot zgled komponiranja godal in sintov v intervjujih navaja album Universal Consciousness velike Alice Coltrane. V kletki Aviary in njenih zvočno hipnagogičnih stanjih obstaja celoten razpon tega, čear se učimo v šolah, metod akademske kompozicije in popa, ki jo, kot pravi, v resnici zanima. That is all / that is all / there is nothing else.

Torej tudi to, da v letu 2018 v Ameriki ženska posname devetdesetminutni album, že po defaultu izzove vsaj tri družbeno kulturne kontekste, ki bi jih lahko glodali, a ker je včasih težko artikulirati vse naenkrat, smo tokrat lahko vsaj dobri poslušalci / be a good listener though, kot nam v komadu Les Jeux To You zapoje Julia ...

 

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness