Polyvinyl Records in Transgressive Records, 2022

Predstavljajte si dolgo cesto. Vodi v neskončnost ali pa končnost, ki je z očmi ne morete uzreti. Okoli ceste so pašniki in drevesa in občutek v vas je takšen, kot mora biti. Čas, ko končno naredite prve korake k ljubezni do sebe in se ob tem ne počutite krive. V dobi populariziranosti psihoterapij, brskanj po sebi in mega občutljivosti je to nekaj, kar je povsem običajno, mogoče celo zaželeno. Kakorkoli, ob takšnem trenutku v življenju je priporočljivo ali skrajno zaželeno, da bi v ušesih odzvanjala plošča, ki jo predstavljamo v Tolpi bumov. Gre namreč za tretji studijski album avstralske glasbenice Julie Jacklin z naslovom Pre Pleasure.

Julia Jacklin se evropski publiki odpira počasi, a vztrajno, z omenjenim albumom pa bo verjetno naredila čezoceanski preboj. Leta 2019 je bila nominirana za nagrade v več kategorijah, med drugim za najboljšo žensko glasbenico. Drago poslušalstvo, ne bomo slepomišili, da plošča Pre Pleasure odkriva nekaj novega ali je težka teoretično zapakirana stvaritev. Ne, to je preprosta in nežna avtorica, ki izstopa prav s svojo neizrazitostjo. Če se je na drugem albumu, Crushing, ukvarjala z ljubezenskimi tematikami, se zdi, da se na pričujoči plošči ukvarja s tisto stopničko, ki se zgodi po borbi z zlomljenim srcem, egom, samim sabo in odtegnitvenim sindromom. To je stopnička, ki ji preprosto lahko rečemo življenje, lajf, ali po budistično: živi danes, tukaj in zdaj. Tako se denimo v skladbi I Was Neon ukvarja z vsem, kar je včasih bilo, in s sedanjostjo, v kateri se sprašuje: »Am I gonna lose myself again«.

Vsi, ki s(m)o večkrat prehodili te nepredvidljive stopnice, kot recenzentka ocenjuje tudi za Jacklin, dosežemo točko totalnih razhodov, razpadov in ponovnih sestavljanj. Ob tem pa seveda nimamo v mislih zgolj ljubezenskih razmerij; v življenju se razdirajo primarne celice – družine, prijateljstva in seveda ljubezen. Prav o tej pripoveduje zagotovo največ glasbe na svetu. Pa tudi o prijateljstvu, kot ga Jacklin zapakira v pesem End Of A Friendship z melodijo, ki bežno spominja na skladbe zasedbe Velvet Underground z značilno basovsko linijo in otožno melodijo. Za veliki grand finale pa odlično producentsko delo Marcusa Paquina in avtorice izrazijo posebno noto, ki začara poslušalca.

Julia Jacklin je znana po dobrih besedilih in tudi v tretjem poskusu nas ni pustila na cedilu. Na albumu lahko vsak ob pravem času in na pravem kraju najde modrosti, ki si jih kasneje seveda razloži po svoje. Ali ni prav to smisel celotnega glasbenega čustvovanja in doživljanja, po starogrškem ritualu, katarzičnih občutkov očiščenja? Avtorica se namreč ukvarja z razliko med novo samopodobo ter strahovi in tesnobo, ki jo lovijo iz preteklosti. Ali, bolje rečeno; med imaginarnim svetom in realnim življenjem. Tega ne obravnava na otročji ali najstniški način, temveč se v besedilih čuti prehod v zrelejšo osebo in posledično tudi avtorico. 

Pre Pleasure ni album, o katerem bi lahko govorili v presežnikih, gotovo pa je album, o katerem moramo govoriti kot o it's a must vsakega dušnega melanholika, in je tudi album, ki čaka, da ga odkrijete ob pravem času na pravem kraju, ko doživljate momentalne čustvene zlome in se pobirate iz globin vesolja. Je album, ki nam dovoli očiščenje, jok, bolečino, ponovno odkritje samih sebe. Vendar je tudi album, ki nas s svojo dramaturško celoto in zaokroženostjo popelje na sprehod po vesolju.

»I need you to believe me when I say I find it hard to keep myself from floating away.«