Glitterbeat Records, 2024

Če bi uglasbili magični realizem, latinskoameriški literarni izum, bi zelo verjetno na seznamu najboljših kandidatov pristal tretji dolgometražni album kolumbijskega avantgardnega glasbenika Juliána Mayorge. Chak Chak Chak Chak je nekakšna neharmonična harmonija, ki čarobno opeva kolumbijske kraje in protikapitalistični agrarni model andskega futurizma, z besednimi igrami pa odkriva večplastnost Mayorgove glasbe. 

Julián Mayorga, ki že dobro desetletje živi in ustvarja v Madridu, je petnajstega novembra lani izdal svoj deveti izdelek. Zanj je prvič sodeloval z založbo Glitterbeat, s katero sodelujejo tudi El Khat, Gordan in Ana Lua Caiano ter slovenski zasedbi Širom in Etceteral. Slabih štirideset minut glasbe se pred nami odvije v enajstih komadih, ki jih je skomponiral, sproduciral in posnel Mayorga sam. Plato je zmiksal Camilo Manchego, drugi gostji pa sta glasbo oplemenitili z dodatnimi vokalnimi razsežnostmi. Marta Orozco V. laja in ploska v komadu Tres Tristes Transeúntes, Angela Mayorga Ortegon pa požvižgava v skladbi El Vorrh, vse ostalo, kar slišimo na albumu, pa je pripravil osrednji glasbenik.

Julián Mayorga se je z glasbo vedno znal jasno izražati in je često eksperimentiral. Njegov zvok je z leti postal vse bolj kompleksen. Za prenos ideje je vseskozi preizkušal meje, do kam lahko pripelje zvok in takó posegal po več inštrumentih in elektronskih dodatkih. Njegovi izdelki imajo rdečo nit, tudi zadnji v tem ni izjema. Album Chak Chak Chak Chak je zagotovo nadgradnja zvoka prejšnjega albuma Cuando tengo fiebre veo la cabeza de un leopardo, izdanega leta 2020. Nadgradnja ne pomeni zgolj v smislu kvalitete, temveč je zvokov tudi količinsko več. Več je psihedeličnih elementov, novih elektronskih učinkov in vokal je bolj … divji. Mayorga ima kolumbijsko tradicionalno zvrst cumbio v malem prstu. Z majhnim andskim godalnim inštrumentom – kitaro charango, z elektroniko, vokalom in z možnarji, ponvami ter priborom je muziko organsko oplemenitil v absurdno postcumbia psihedelijo. Njegov vokal je norčav, histeričen in poslušalki razodeva, da glasbenik ne ceni le lepote, temveč tudi grdost. Zven kričečega vokala in satirična besedila s folklornimi prvinami dodatno prilivajo olje na glasbeno histerijo, ki jo v svojem vrhuncu težko opišemo drugače. Pri založbi Glitterbeat zvok opišejo kot distopičen nojz. 

Prva skladba, No te comas las blanquísimas mofetas oziroma Ne jej belih skúnkov, je referenca na knjigo Palača belih skúnkov kubanskega pisatelja Reinalda Arenasa. V besedilih najdemo tudi druge literarne vplive, naslov drugega komada je denimo navdihnjen po Tolstojevi zgodbi o Levu in psu, vsebuje pa izposojen verz mehiškega pisatelja in pesnika Fabia Morábita. Pesem El Vorrh je bila napisana potem, ko je Mayorga prebral istoimensko delo angleškega vsestranskega umetnika Briana Catlinga, ki naj bi predstavljal velik – morda večen – gozd, zveni pa kot alternativna različica glasbe, ki jo v svoji tovarni posluša Willy Wonka.

Naslov albuma najdemo v besedilu prvega komada, gre za onomomatopejo, ki oponaša oposumovo prežvekovanje razvajenih bogatašev, medtem ko se masti: čak čak čak čak. Modernega človeka označi za veterana eskapizma in obsoja njegov vedno bolj oddaljen odnos od narave, ki jo slavijo Mayorgove kolumbijske korenine – »bog je v zraku in hudič dviguje montažne hiše.« Pogosta tema na plošči. 

Pesem Tres tristes transeúntes si zasluži svoj odstavek. Večplastno petje z efekti v intru zveni kot komunikacija z onstranstvom, kot da verjame vsem okostnjakom, ki so oživeli na pokopališču, o katerih prepeva. Kravji zvonci nas prikličejo od lune nazaj k zemlji, po treh scratchih po plošči se začne komad, ki se sprevrže v norišnico. Mayorgin vokal naredi komad še bolj psihedeličen, ne samo zvok, tudi liričnost prinaša svojo napetost. Zagotovo najboljši komad na tej plati za vse, ki razumejo španščino. Od enajstih verzov najdemo lomilce jezika v petih, to so stavki, ki jih je težko izgovoriti, denimo »pešec pešači čez peskasto cestišče«. V tej pesmi slišimo lajež Marte Orozco V., medtem ko Mayorga pripoveduje o svetu, v katerem sobivajo živi in mrtvi, kot beremo v romanu Pedro Páramo Mehičana Juana Rulfa, knjigi, ki velja za temeljni kamen magičnega realizma. 

Julián Mayorga z albumom Chak Chak Chak Chak kaže intelektualne in multidisciplinarne sposobnosti. Provokativna glasba, iz katere kriči uporništvo, opozarja na šibkosti človeka v modernem svetu, hkrati pa navdaja z upanjem in spodbudo za lastno avtentičnost. Mešanica hitrega besednega zaklinjanja, cinizma, psihedeličnih kitar, improviziranih tolkal in elektronskega eksperimentiranja zveni frenetično, torej hrupno in divje. Bestiarij bogov podgan, mrtvih psov in baziliskov se v spretnih besednih igrah muza in zvija ob živahnih ritmih, ki osvobaja groteskno in grozljivo v nekaj grozovito čudovitega.