Dead Oceans, 2016

Tretji dolgometražec v Brooklynu živeče glasbenice Julianne Barwick je bil, tako kot njen predhodni album, izdan pri založbi Dead Oceans, in sicer maja letos. Zadnji album Will postreže z zelo konkretnim aranžerskim pristopom. Kljub temu, da se glasbenica zelo prepušča naključjem in skladbe v osnovi nastajajo iz improvizacij, tudi terenskih posnetkov, pa zadnja plošča vsebuje precej jasnejše okvire oziroma prijeme.

Značilni zvok, ki ga razvija že od začetkov, torej od izdaj EP-jev še pred prvim dolgometražcem The Magic Place, je sestavljen iz nasnemavanj nareverbanih vokalov, minimalističnega klavirja in občasnih godalnih vložkov. Izdaje so tako zvokovno precej povezane, a hkrati se v vsaki izmed njih subtilno razkrivajo trenutna situacija glasbenice, njena razmišljanja in proces ustvarjanja oziroma soustvarjanja. Od povsem samostojnega ustvarjanja je namreč na predhodniku Nepenthe prešla k sodelovanju z islandskim producentom Alexom Somersomin kupom vokalistov, na sveži izdaji pa se je odločila, da bo produkcijo ponovno v celoti vzela v svoje roke.

K temu je menda pripomogla tudi situacija, v kateri je plošča nastajala. Barwick je namreč ustvarjala med turnejo, med nenehnim spreminjanjem lokacij, posnetki so nastajali v New Yorku, v Moogovi tovarni v Severni Karolini in na Portugalskem. Zdi se, da je nenehno spreminjajoča se situacija iz nje ravno zaradi lokacijske izgubljenosti izvlekla jasnejšo nit.

Če se je prejšnja plošča Nepenthe ponašala z mešanjem hladnih in neopredeljivih islandskih zvokov, potem Will ohranja glasovno lebdenje in prelivanje iz akorda v akord. Obenem pa je na njej nekaj ključnih trenutkov, v katerih se bolj in bolj izpostavljajo osrednji deli skladb, bodisi je to del melodije, redke razkrite besede oziroma fraze bodisi sintetizatorski motor. Glasbenica vedno samozavestneje stopa v konkretnejše glasbene manevre, kot da ne ustvarja več le brezstranih pokrajin, ampak vedno bolj razkriva svoj svet, svojo idejo, dom. Glasba ni več le abstraktna sanjarija in želja, ampak se spreminja v voljo, kot narekuje naslov plošče.

Plošča je v nasprotju s prejšnjimi veliko bolj opredeljiva ravno v bazah, v arpeggiatorskih ritmiziranjih, ki z nežnimi nizkofrekvenčnimi dromljanji in godalnimi ter klavirskimi linijami poganjajo vse ostalo zvočno lebdenje. Vse to tvori konkretnejše premike, nad katerimi se prelivajo ponavljajoči se glasovni vzorci, za katere se zaradi tako intenzivnega mešanja in odmevov na čase zdi, da bodo ušli izpod kontrole. A cappella petje, ki je center njenega ustvarjanja in njeni glasbi po eni strani daje zelo spiritualno dimenzijo – Julianna je glasbo namreč spoznavala s korali in cerkvenimi napevi – pa ravno zaradi njegove fizičnosti, osrednjega instrumenta telesa, glasu, ustvarja prizemljenost.

Z izredno odmerjenimi vložki sodelujejo tudi vokalist Thomas Arsenault v singlu Same in v skladbi Someway, nizozemski čelist Maarten Vos in v zaključni skladbi albuma tudi tolkalist Jamie Ingalls. Počasna gradnja skladb s ponavljajočimi in tako zračnimi odmevajočimi vokali redkokdaj vzpostavi jasen tekstualni koncept. Ta nikoli ni bil središče njenega ustvarjanja, saj večino dobimo le iz naslovov komadov, kar pomeni, da obstaja tekstovni okvir, a hkrati je pomen zabrisan in neujemljiv. Torej v nasprotju z glasbenimi molitvami, s katerimi je odraščala, vokal nikoli ni želel apelirati na jasen način, temveč razkriva avtoričino lastno introspekcijo, ki se hkrati s svojo abstraktnostjo umika poslušalčevi.

Zdi se, kot da se glasbenica kompozicijsko vedno bolj odmika iz mehurčka ambientalnosti, zadnja skladba na albumu See Know z intenzivnim Rileyjevskim sintetizatorjem in vpeljanim bobnanjem je precejšen odmik od sicer zelo zaustavljenih kompozicij in morda nakazuje nadaljnjo smer njene kariere z več eksperimentiranja in podlagami ostalih instrumentov.

Izdaja, primerna za samoten večer in potrpežljive poslušalce, je tako mešanica introvertiranosti, počasnega odpiranja in razkrivanja, igre med konkretnostjo in brisanjem melodičnih mej, med samotnim tavanjem in glasbenim združevanjem, ki hkrati odpira bolj direktne kanale do poslušalcev.

Po eni strani se zdi, da je glasba tako izključena iz konkretnega časa z neujemljivo pomenskostjo vokalov, skladbami o svetnicah, medzvezdnih prostorih in prazninah, po drugi strani pa je tudi zato aktualna, saj svoja sporočila prenaša zelo neposredno. Taka je tudi zaradi tehnike, ki omogoča vpetost v samozadostna glasbena ustvarjanja in s tem na neki način tudi implicira način ustvarjanja glasbe, ki se nakazuje v mnogoterih novoizdanih skladbah z ekstenzivno uporabo looperjev, efektov in ostale elektronike ter samostojne produkcije. Kot da želi ustvariti nekakšen vmesni prostor, prostor, kjer so kratki ponavljajoči se intervali, ki bi lahko bili simbolika današnje časovne razdrobljenosti in utesnjenosti, gradniki odprtega prostora, prostora svobode, neopredeljenosti in neskončnega, včasih bolj in drugič manj fokusiranega iskanja.