Matador, 2017

Počasni padec suhega listja, ki ga blag vetrič izloči iz družbe ostalih na veji, riše skoraj stereotipno rjavkasto sliko pozne jeseni. Taka slika v nas ustvari občutek miline, spokojnosti, in je ravno pravšnja za te praznične dni. Vendar nam ob lepoti prelivanja jesenskih barv in drugih prijetnih vtisov okolice prav kmalu postane jasno, da se v takšni milini skriva še en občutek. Duh melanholije, ki za nekatere obstane kot le malo-moteča površinska motnja, za druge pa je vrezana v globine osebnosti. Duh melanholije, ki nas ne zapusti z lahkoto, svoje ostre kremplje pa zasadi tako globoko, da je lahko že poskus ubežati mu nadvse boleča izkušnja. Tega se zaveda tudi mlada kantavtorica Julien Baker, ki občutek globoke melanholije doživlja kot nekakšen nezaželen tattoo. Ob tem svojo žalost voljno sprejema, z njo se prebija skozi milino jesenske spokojnosti.

Julien Baker tokrat svoje osebnoizpovedne žalostinke nepremierno predstavlja z dolgometražcem Turn Out The Lights. Svojo globoko bolečino je Julien kazala že kot najstnica, ko je pri svojih šestnajstih pogumno nastopala kot pevka emo benda Forrister. Ta vendarle ni ugledal luči slave, že po kakšnem letu koncertnih turnej, spanja v zatohlih klubih in vsesplošne neprepoznavnosti je namreč postalo jasno, da bo za mlado ustvarjalko takšno življenje zavito v odejo nezadovoljstva.

A Julien ni vrgla puške v koruzo. Poprijela je za električno kitaro in talent za kantavtorsko skladanje demonstrirala že s kritiško pripoznanim samostojnim prvencem Sprained Ankle. Estetika mehkega glasu in minimalističnih kitarskih vložkov je na prvencu prikazala jasno sliko avtoričinega ranjenega duha. Skladbe so delovale dovolj intimno, da ni bilo dvoma, da so poetični verzi, ki jih poje Julien, še kako resnično pristni in seveda nadvse čustveni. Srčnosti prvenca Sprained Ankle pa niso začutili le večni melanholiki znotraj indie-folk skupnosti. Kritiki so stvaritev dovolj prehvalili, da je mladi kantavtorici uspelo prestopiti od manjše kalifornijske založbe 6131 Records k ugledni Matador. In prav tu nas je zdaj pričakala še bolj čustveno izčrpavajoča Julien Baker s ploščo Turn Out The Lights.  

Enostavno rečeno: Turn Out The Lights zveni kot logično nadaljevanje plošče Sprained Ankle. Besede Julien Baker so odete v intimo njenega krhkega glasu, ki prikazano žalost le goji, jo izpoveduje, že skoraj sili v poslušalca. Ob prvem poslušanju dolgometražca se morda zazdi, da avtorica pretirava z jokajočimi izpovedmi nezadovoljstva. Že s sicer izjemno odpeto Appointments se takoj razkrije, da je dramatični lok melanholije, kot smo ga slišali na pristnem, simpatičnem prvencu, z novo ploščo le podvojila. Njeni vzkliki se na trenutke zdijo skoraj prepatetični, da bi vtis plošče uspeli zadržati na ravni odkritejših občutij prvenca. Enako opazimo tudi ob poteku skladb, kot sta Turn Out The Lights ali Sour Breath, v katerih omenjeni vzkliki delujejo predramatično, da bi prepričali z iskrenostjo. A prvotni vtis se kmalu spremeni, ko le zdrsnemo za ped globlje v njeno intimno stvaritev.

Pristnost in iskrenost prvenca Sprained Ankle vendarle spremljata tudi njegovega naslednika. Lahko bi dejali, da je dodatek godal, klavirja in spremljevalnih vokalov najprej zameglil občutek krhkosti, kakršnega je poslušalec dobil ob poslušanju precej minimalistično zvenečih aranžmajev prvenca. Produkcija, kot jo ponudi tokratni dolgometražec, je mehka, dodelana, nadvse čista in skoraj presvetla za temni svet, v katerem mlada ustvarjalka biva sedaj. Vendar pristnost sramežljive kantavtorice ostaja zapečatena, ne glede na očitno prečiščenost produkcije s plošče. Ob večkratnem spustu se nam še emocionalni vzkliki zazdijo pravšnji, pa četudi ne nujni. Razbito steklo v srcu kantavtorice brez dvoma neverjetno boli, kar je očitno ob vsakem fragmentu izpovedi zlomljene samozavesti, osebnih dvomov in zgodb bolečih razmerjih, tako s partnerji kot z Bogom. Zelo verna Julien Baker za svojo bolečino ne krivi nikogar drugega kot sebe in kmalu postane precej očitno, da mlada avtorica svojo žalost kot pomemben del lastne osebnosti tudi sprejme, pa naj bo to še tako boleče.

Zanimivo je videti, kako Julien v številnih intervjujih, ki jih rada daje, deluje sproščeno, umirjeno in pravzaprav veselo. A takoj ob spustu v njeno glasbo in nastop opazimo, kako hitro jo prevzame njena temnejša stran. Kot rečeno, pa je občutek iskrene izpovedi dovolj, da nas odvrne od misli, da avtorica igra vlogo pevke, odete v črnino depresije. Turn Out The Lights torej zveni še bolj čustveno izčrpavajoče kot njen prvenec. Na albumu ni najti durovskih podtonov, kakršne smo občutili v skladbi Everybody Does ali melanholično-luštnih vokalnih spevov skladbe Sprained Ankle. Turn Out The Lights je Sprained Ankle, ko ugasnemo luči ...

Zdaj je svet temnejši, bolj hladen, in, morda ironično, ob čisti produkciji precej bolj surov. Vokalne melodije so ravne in aranžmaji hladni. Performans bi lahko opisali kot tu utrujen, tam pa tudi zafrustrirano jezen. Julien je izmučena, kar pa seveda ne pomeni, da je album zgolj dolgočasno nadaljevanje kantavtorske sage. Ravno obratno. Je še najbolj pristno dodelan zvočni svet, kot tak prebiva v njenem umu, katerega izpoved s svojo iskrenostjo ostaja najmočnejša točka njene umetniške kariere. Ob prvem poslušanju plošče Turn Out The Lights je recenzent celo pomislil, da bi bilo res dobro, če bi Julien Baker nekdo končno objel. Vendar pa se je po večkratnem poslušanju njenega neverjetno čustvenega vzklika na zaključni Claws in Your Back grozljiva misel le razvila: objem nikakor ne bo pomagal. Julien Baker tudi ob svoji vzpenjajoči se glasbeni karieri ostaja čustveno zlomljena in razbito srce, ki jo bode iz dneva v dan, na žalost še ni blizu srečnemu koncu.