XL, 2014

Glasba, ki bi jo v prenesenem pomenu opisali z besedo džungla, bi najverjetneje morala biti pestra, kaotična in mogočna, kar je presenetljivo daleč od zvoka skupine Jungle, ki je dokaj utečena v nekakšno plesno retro-funk mentaliteto, od katere na albumu le redko odstopa. Pesmi so preproste, spevne in lahkotne ter skoraj delujejo, kot bi bile vse hkrati napisane in posnete, saj se sestava inštrumentov, zvokov ter tempa le redko spremeni. Tudi večinoma melanholične melodije, skozi katere počasi pronicajo skrite floskule z življenjsko ter ljubezensko tematiko, so zelo statične in vokal sčasoma postane skoraj monoton, a je dovolj markanten ter zanimiv, da se glasbe kljub temu le stežka naveličamo. Album deluje izredno poslušljiv in vseh 12 podobno zgrajenih komadov lahko skupaj deluje kot sicer rahlo suhoparna, a ušesom prijetna celota, ki pa je na trenutke tudi dokaj generična.

Jungle je angleški producentski duet, ki se je do nedavnega skrival v anonimnosti oziroma je bil poznan le pod začetnicama J in T, za katerimi sta ustvarjala Josh Lloyd-Watson in Tom McFarland. Dolgoletna prijatelja, ki si že odkar se poznata delita glasbena zanimanja in skupaj muzicirata, sta želela združiti raznolike, njima ljube žanre od soula, hip hopa, elektronike pa vse do reggaeja, kar vsaj na papirju zveni kot zanimiva mešanica kultur in časov – kot nekakšna glasbena posledica globalizacije in informacijske dobe. V resnici pa se vsi ti navdihi med seboj ne mešajo, temveč jih lahko le na trenutke zasledimo pod vsesplošno uniformiranostjo njune glasbe, ki si ne upa zaviti predaleč s poti. Kljub občasni generičnosti in monotonosti plošče je glasba na njej nedvomno izredno inovativna. Dvojec je ustvaril edinstven žanrski koktejl, ki je hkrati tudi izredno učinkovit in pripravljen za velike odre, kar so Jungle čez poletje v sedemčlanski zasedbi dokazovali na obsežni turneji, ki bo dvanajstega septembra zavila tudi v ljubljanski Kino Šiška. Tam se bomo lahko prepričali o njihovi glasbeni sposobnosti ter morda lahko slišali kaj več drznosti in ustvarjalnosti, ki je na albumu tako primanjkuje. 

Projekt Jungle je prvi single iz letošnjega albuma izdal že lansko poletje in zlasti v Veliki Britaniji dvignil ogromno prahu le na podlagi prvih videospotov, ki so postali skoraj ključni za razumevanje tako njune glasbene usmerjenosti kot tudi ciljne publike. Ta je nedvomno navdušena nad izrazitim plesnim poudarkom v imidžu skupine. V vsakem od zaenkrat štirih videospotov namreč lahko spremljamo zanimive koreografije večinoma še zanimivejših ljudi, ki so narejeni nalašč za internetno dobo in dokazano odlično delujejo kot bendova samopromocija. Celo njuna anonimnost prej deluje le kot še ena marketinška poteza, kakor pa resnična želja po zadržanosti. V tem kontekstu Jungle delujejo samo kot nekakšen poenostavljen ter v funk in disko odet odmev lanskega uspeha Daft Punk, s katerimi sta si vsaj sprva delila tudi to prisiljeno skrivnostnost, ki je postala skoraj nekakšna modna muha.

Album sicer na trenutke deluje, kot da je namenjen predvsem nad plesom navdušenim hipsterjem, a premore tudi nekaj kvalitetnih glasbenih elementov, ki pa očitno zaradi nekakšne neambicioznosti avtorjev ostanejo na sicer zanimivi, a sedaj že dokaj izžeti glasbeni točki, na kateri morata zdaj dobro premisliti o naslednjem koraku.