Everloving Records, 2021

Glasbena pot, ki jo je prehodil kongovski glasbenik Jupiter Bokondji, da bi se nato vrnil domov – »vrnitev domov« je v grobem tudi prevod naslova albuma Na Kozonga, ki ga danes predstavljamo –, je po svoje značilna za številne Afričane, ki so spričo diplomatskih poklicev svojih staršev bivali v Evropi. Pevec izrazitega in neposrednega vokala, ki te v hipu zvabi v gibanje, je prve glasbene korake naredil konec 70. let 20. stoletja v takrat razdvojenem Berlinu, in sicer v njegovem vzhodnem delu. Takrat se je naposlušal Jamesa Browna in Jackson Five pa tudi francoskega šansonjera Claudea Françoisa, ki si ga je vrtel njegov oče, in ustanovil svojo prvo zasedbo Der Neger (v prevodu »Črnec«), v katero je povabil sebi podobne mladeniče – temnopolte potomce diplomatov.

Ob vrnitvi v Demokratično republiko Kongo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je začel spoznavati lokalno glasbeno sceno; zdelo se mu je, da v njej sliši vso glasbo, ki jo je prej posrkal, od funka prek rocka do soula, le da so se mu te lokalne različice zdele bolj surove. Začel je snovati lasten slog, ki ga je poimenoval bofenia rock; gre za udarno in plesno mešanico lokalnih ritmov in rockovskih prvin. »Glasbeni žanri ne padejo u neba. Ljudje morajo poimenovati stil glasbe, ki jo poslušajo, zakaj torej ne bi jaz poimenoval svojega lastnega žanra,« je povedal v nekem intervjuju. Svoj prvi bend je poimenoval Bongofolk, zametke sedanje zasedbe Jupiter & Okwess pa je najti v bendu Okwess International, ki ga je Jupiter ustanovil leta 1990.

V novem tisočletju je sledil skoraj sanjski scenarij: Jupiter je bil glavni protagonist dokumentarca La Danse de Jupiter iz leta 2006, v katerem prek njega spoznavamo sceno v Kinšasi, med drugim tudi naše koncertne znance, bend Staff Benda Bilili. Leta 2012 je prišlo vabilo, da se pridruži znani potujoči karavani bendov, poimenovani African Express, katere eden izmed pobudnikov je Damon Albarn iz bendov Blur in Gorillaz. Istega leta je Jupiter nastopil na britanskem festivalu svetovnih godb Womad, leto zatem pa še na slovitem Glastonburyju. V istem času je Jupiterov bend šel na turnejo z Blur, kjer je nastopal kot predskupina britanskemu bendu.

Damon Albarn je gostoval na prejšnjem, drugem albumu Kin Sonic iz leta 2017, na katerem slišimo tudi violinista Warrena Ellisa iz Cavovih Bad Seedsov. Tudi svež tretji album Na Kazonga prinaša goste, a tokrat ti niso svetovno znani glasbeniki in večinoma tudi ne prihajajo iz zahodnjaškega sveta. Jupiter je sodelavce na albumu poiskal v Latinski Ameriki, Franciji in združenih državah Amerike. Brazilski hiphoper Marcelo D2, njegova čilska kolegica Ana Tijoux, brazilski pevec Rogê in neworleanški veterani Preservation Hall Jazz Band, če omenimo tiste, ki najbolj izstopajo, se krasno ujamejo z Jupitrovim že tako eklektičnim slogom in njegovim dobro naoljenim bendom.

Gibke, plapolajoče kitarske linije, v močno ritmično kepo zlita bobnarska baterija z dodatkom tolkal in melodijsko razlita, a trdna basovska linija. To so osnove, ki v široko razpostavljeni produkciji, v kateri ima vsak inštrument, vsak zvočni dodatek, vsak glas svoje mesto, držijo Jupitrovo glasbo kot kompaktno in enovito ter hkrati izredno razgibano in raznobarvno. Albumu se niti na hip ne pozna, da so ga vkup spravili tako različni glasbeniki, komadi z albuma šibajo drug za drugim in poslušalcu ne pustijo dihati, tudi ko občasno ta hiteča kompozicija upočasni za kak počasnejši komad.

Bend igra skladno in ubrano, medtem ko Jupiter svoje vokalne veščine, ki jih odlikuje občutek urgentnosti in neposrednega nagovora, dvigne še za kako stopničko v vokalnih duelih z raznolikimi gosti, kjer drug ob drugem enakopravno zaživijo različni slogi podajanja, od hitrega rapanja prek recitiranja do baladne sambe. Krasen primer brezšivnega zlivanja slogov, iz katerih Jupiter ustvari takoj prepoznavno in enkratno fuzijo. 

Koliko je poseben in posrečen v tem početju, priča dejstvo, da je naslovni komad Na Kozonga predelava komada Hallo Bimmelbahn nemšega benda Nighttrain iz 70. let 20. stoletja, ki pa je postal svetovna uspešnica v predelavi disko benda Boney M in z naslovom Gotta Go Home. Ja, Jupiter se je vrnil domov, a s svojega okna v Kinšasi zre na ves širni svet, pri tem pa ni pozabil na svoje začetke, ko je moral v Berlinu vsakodnevno prečkat vsiljeno mejo med Vzhodom in Zahodom. Da je ta meja, skupaj z drugimi namišljenimi barierami, vse manj otipljiva in vse bolj prepustna, je zasluga tudi tako razgledanih in radovednih glasbenikov, kakršen je Jupiter. Pridružimo se mu: pojdimo domov, v svet ...