JYOTI: MAMA YOU CAN BET!

JYOTI: MAMA YOU CAN BET!

Recenzija izdelka
11. 10. 2020 - 19.00

SomeOthaShip Connect, 2020

 

Danes je v fokusu spet Jyoti. Spet zato, ker naši frekvenci ta glasbenica ni tuja; gre namreč za psevdonim Georgie Anne Muldrow. Nadela ji ga je pokojna Alice Coltrane, Georgia pa ga uporablja predvsem pri izdajah svojega bolj jazzovsko obarvanega materiala. V tokratni Tolpi se ne bomo preveč spuščali v biografijo ustvarjalke, saj jo je povzela že KaktusKaktus v recenziji albuma Overload iz leta 2018. Zdaj, dve leti kasneje, ljudje že množično uporabljajo izraze, kot so the before times, ki opisujejo življenje pred apokalipso - pred letom 2020. Mi pa se bomo v tem razburljivem času posvetili albumu Mama, You Can Bet!, ki ga je Jyoti 28. avgusta izdala pri lastni založbi SomeOthaShip Connect.

Kot opiše ustvarjalka, je album namenjen slavljenju črnskih mater samohranilk, ki so se odrekle svojim sanjam in željam, da bi vzgajale otroke. Naslovni komad Mama, You Can Bet se ukvarja s to tematiko iz perspektive hčerke. Kot pove Jyoti, je želela ustvariti komad, v katerem hčerka vidi svojo mater kot žensko in spoštuje njeno željo po ljubezni in strasti. Avtorica osvetli idejo, da se ženske po določeni starosti nimajo več za lepe in da ni pošteno, da bi jim zaradi materinstva, zaradi katerega se odrečejo prostemu času in svojemu telesu, padla vrednost v očeh družbe. Samo besedilo komada je spodbujajoče in optimistično. V njem Jyoti poje “mama, lahko staviš, da je veliko moških, ki bi si želeli tvojo roko”. 

Njena glasba je že od nekdaj politična in aktivistična. Z njo nagovarja tiste, ki niso slišane, in jim daje glas. Obenem z njo spodbuja temnopolte po vsem svetu, naj sprejmejo svojo dediščino in se bojujejo proti sistemskemu rasizmu. To počne tudi s posrednim naslavljanjem jazzovskih velikanov. Na albumu se tako pojavi funky breakbeat komad Fabus Foo Geemix, ki izhaja iz materiala Mingusove kompozicije Fables Of Faubus. Jyoti pogosto poudarja pomembnost reapropriacije jazza kot orodja za emancipiranje temnopoltih. Ko opisuje svoje sodelovanje s saksofonistko Lakeciao Benjamin, izpostavi, da se je večina njunih pogovorov vrtela prav okrog tega, kako prevesti svoj boj v kompozicije, saj je to največ, kar lahko storita. Problem, ki ga tu vidi recenzent, pa je prav ta, da takšna oblika protestne glasbe v glasbeni industriji pogosto ostane marginalizirana. Pojavlja se v alternativnih mehurčkih in majhnih scenah, iz katerih nato na globalno raven pogosto zrastejo samo belski ustvarjalci. Ne gre za nič novega, a to ne pomeni, da ni vredno omembe. 

Govorimo na primer o britanskih blues rock izvozih prejšnjega stoletja, ki so v ZDA poželi velik uspeh predvsem zaradi barve kože izvajalcev. Sama muzika je bila v ameriškem prostoru prisotna že veliko dlje, vendar se je vrtela na ločenih radijskih postajah, njen uspeh pa se je meril na ločenih lestvicah. Drug odličen primer je muzika downtowna. Uspeh, ki ga žanje John Zorn, je posredno vezan na ustvarjalce, kot sta Anthony Braxton in Julius Eastman. Prvi je kljub obsežnemu opusu in trem knjigam za tolmačenje svoje glasbe potisnjen v relativno obskurnost, drugi pa je večino svojega dela izgubil, ko so ga izselili iz stanovanja. Sčasoma je umrl kot brezdomec. Vprašanje, ki si ga na tej točki lahko zastavimo, je, zakaj obstoječe medijske platforme ne storijo več, da bi izpostavile takšne ustvarjalce. To se seveda ne tiče izključno temnopoltih, temveč vseh marginaliziranih skupin. Ena plat problema je sistemski rasizem. Druga plat je narativ dominantne kulture, ki je še vedno belska in evropejska. Saj se vsi še spomnimo, kako se je odzvala glasbeno-akademska skupnost, ko je Kendrick pobral Pulitzerja, in kako je taista skupnost povsem ignorirala jazz do leta 1997. Prva ženska skladateljica je nagrado pobrala le dobro desetletje pred tem.

Jyoti duhu časa primerno torej ne odstopa od svojih vrednot in se s svojo glasbo bori zase in za vse, ki so na slabšem. Z albumom poudarja povezavo s svojo kulturno dediščino, ki je tako politična kot glasbena. Vendar pa stilistično ostaja v sedanjosti in z razmišljujočimi in eksperimentalnimi kompozicijami riše svoj portret prek odstiranja kulturnih tančic.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness