Akuphone, 2022

Kanadski Montreal je stičišče zvočnih tokov in ljudi, prostor slučajnega srečanja newyorškega saksofonista Devina Brahje Waldmana in pevca maroških korenin Ziada Qoulaiija, okoli katerih se je formirala zasedba Kadef Abgi. Pri francoski založbi Akuphone je nedavno izdala prvenec Diva of Deva Loka. Nekako je ta plošča še en lep pokazatelj tega, v kako povezanem svetu živimo. Tudi v naših predstavah svet že dolgo ni – no, pravzaprav pa to verjetno nikoli ni bil – sestavljanka enovitih skupkov ali pa biljardnih krogel, ki se lahko kvečjemu zaletavajo druga ob drugo, kot bi pripomnil antropolog Eric R. Wolf, medtem ko bi z ironijo na evropocentričnost razlagal o ljudstvih brez zgodovine. Vezi se tvorijo na najrazličnejših razdaljah in skupaj s premikajočimi se telesi potujejo tudi stvari. Recimo prav glasbila, kakršno je guembri.

Da bi ta tristrunski lutnji podoben bas nastal, moramo izdolbsti večji podolgovat kos lesa, preko odprtine napeti kameljo kožo in vanjo izrezati zvočno odprtino, nato v leseno telo pričvrstiti valjast vrat ter nanj z vijaki priviti še strune, ki jih napeljemo preko mostička – običajno so strune narejene iz kozjega črevesja in smole. Guembri je eno osrednjih glasbil severozahodnoafriške muzike, ki jo označuje izraz Gnaoua. Ta je neločljivo povezana tudi s preteklostjo prisilno dislociranih ljudi, saj naj bi se porajala iz nove dejanskosti Afričanov z drugih delov celine, ko so se ti znašli v maroškem prostoru.

Pred leti je za guembri poprijel kontrabasist Joshua Abrams in nato kot frontman skupaj s svojo prepišno skupino Natural Information Society izdal več plošč s počasno plastenimi sanjavimi jazz pokrajinami. Veliko zvočno težo guembri pridodaja hvaljeni plošči Utekočinjeni prestol preprostih domačih Širom. Basovsko ritmiziranje tega brenkala pa je tudi v osrčju plate Diva of Deva Loka.

Guembri zabrenči že v uvodni skladbi, naslovljeni Rahma, in nato s ciklično melodijo riše podlago za nanose kitarskih hreščanj, klaviaturskih meditacij ter krožečih bobnarskih trkljanj, nad vse skupaj pa se dviga in vijugasto spušča vokal. Ne traja dolgo, da nas pogoltne ta muzika, v bistvu subtilno minimalistična, a s toliko niansami, v katerih se lahko, če njihovim linijam pozorno sledimo, popolnoma izgubimo.

Mogoče bi to lahko pripisali tudi tehnični brezhibnosti, saj imamo opravka s kvalitetnimi posnetki sicer prostega zvočnega toka, ki je brez nasnemavanj zajet v enajstih skladbah. Četudi gre za trenutke stikanja sodelujočih, ki temeljijo na improvizaciji, album tvorijo kompozicije s surovim prizvokom, ob katerem lahko skorajda izkusimo napetost muziciranja tam in takrat.

Glede na razpršene dejavnosti vseh vključenih, ki so aktivni v najrazličnejših projektih – omenimo, da je Devin Brahja Waldman na primer sodeloval s Patti Smith –, se poraja vprašanje, ali se bo zasedba še vnaprej lahko predajala skupnemu godenju. Zaradi naklonjenosti improvizaciji bi se lahko ob njihovem vsakokratnem srečanju na povsem drugačne načine prepletali segmenti svežega navdiha in lastnih preteklih glasbenih poti. Kakšno atmosfero bi ob tem soustvarili, pa bi po poslušanju albuma Diva of Deva Loka lahko že kar zaslutili. Muzika vsebuje jazzovska nizanja, severnozahodnoafriško glasbeno izročilo in posamezne avantgardne posege. Priča o medsebojni povezanosti izvajalcev in izvajalke, katerih izrazi so se dobro ujeli. Obenem pa ostaja v polju nedoločljivega.

Na trenutke, ko nam med poslušanjem misli popelje nekam tja, daleč proč, muzika spomni na učinek folk rock eksperimentiranja britanskih Third Ear Band, ki so si, četudi so njihov zvok pogosto vzporejali s srednjeveško glasbo, prislužili komplimente brezčasnosti. Prav podobno pa Kadef Abgi, noseč mešanico zvočnih vplivov vsake oziroma vsakega izmed članov, kuhajo takšno juho, ki diši po brezmejnosti in neulovljivosti, kar se zdi kar dober recept za preizkus časa.