Glitterbeat/tak:til, 2022

Namišljen, širen, predvsem pa razgibano slikovit svet, ki ga trio Širom poustvarja s svojo daljnosežno folkovsko godbo, z vsako novo ploščo postaja bolj jasno doumljiv. Vendar ne v smislu predvidljivosti izraza – tu so Širom neizmerno močni. Predvsem mislimo na dejstvo, da se to, kar si projekt Širom v dejanskosti prizadeva biti, kaže v vedno popolnejši podobi. Najnovejši album, Utekočinjeni prestol preprostih, vsekakor odkriva svojsko, poprej še neraziskano planoto zvočno-simbolnega imaginarija zasedbe. Je pa treba priznati, da trio v svojem sofisticiranem umetnikovanju vselej ostaja relativno varno zaprt za zidovi tega istega imaginarija, ki je v postopni gradnji že od prvenca iz leta 2016. To so ključne stvari, ki jih je treba preizpraševati, še zlasti ko gre za izraz tako široko prepoznavnega in vzljubljenega kova.

Kar zadeva mednarodno prepoznavnost, je Širom zagotovo eden najprodornejših projektov domače alternativne glasbene scene – njihova krovna, svetovno priznana založba Glitterbeat in njena podizvednica s sedežem v Ljubljani tak:til igrata tu znatno vlogo. Vendar s slednjim ne povemo praktično nič novega. Iztok Koren, Ana Kravanja in Samo Kutin so pronicljivi, malone briljantni, trdno uveljavljeni ustvarjalci in tega jim danes ni treba več upravičevati. S prihodom nove plošče, Utekočinjeni prestol preprostih, nas tako vse prej kot utemeljevanje daljnosežne pojavnosti tria ali razpravljanje o njihovem statusu posebne svojevrstnosti v domačem prostoru zanima celovitejša opredelitev njihove nedopovedljivo skrivnostne godbe in prepoznavnega simbolnega svežnja.

V preteklosti je kolega Žiga Pucelj postavil nekaj domiselnih premis o izrazu in splošni drži zasedbe, o katerih zagotovo velja razpravljati dalje. Vsi trije člani so, poleg ustvarjanja kot Širom, izkušeni praktiki obrobnih, raziskovalno osnovanih muzik, katerih namenskost se največkrat skriva v prekoračitvah etabliranih vzorcev muziciranja. V preteklosti so se skratka večkrat dokazali v izzivalnem zamišljanju alternativnega v raznovrstnih godbenih formacijah. Vendar bistvenost projekta Širom vselej zaseda neko drugo domeno glasbene produkcije, ki sorazmerno odklanja tendenco neposrednega izumljanja. Zdaj, z izdajo novega, že četrtega zaporednega albuma, se torej zdi vedno bolj ključno, da izraz Širom umestimo na skrajni rob, če ne že povsem zunaj polja predrznih, recimo temu opozicijsko naravnanih muzik.

Ena izmed poglavitnih privlačnosti glasbe tria je prej nekakšna ovijajoča nedoločljivost, še zlasti v kulturno-geografskem smislu. Širom ustvarjajo glasbo, ki se sliši kot ljudska, morda celo tradicionalna, a v polnem pomenu besede to nikakor ni. Zares gre za izpiljeno, a izredno spoštljivo uporabo tako multikulturnega inštrumentarija kot tudi aranžmajskih prijemov specifičnih ljudskih izrazov z vseh koncev sveta. Torej za nekakšno poustvarjanje, morda celo za neke vrste pastiš. Samo, Iztok in Ana ljudske izraze in zvočnosti inštrumentov premeščajo v nove situacijske odnose ter ustvarjajo nova pomenska razmerja in nove potenciale zvočnosti. Pri tem so kakopak svojevrstni, po svoje tudi inovativni – do danes še ne kažejo znakov stagnacije ali umetniške izčrpanosti. Tudi če se načelno držijo relativno ustaljenih vzorcev, so vedno dovolj gibki, z izkušenim aranžmajskim aparatom dovolj sofisticirani, da presenetljivo redko podležejo standardizacijam.

To drži tudi za novo ploščo, Utekočinjeni prestol preprostih, izdano 8. aprila pri že omenjeni založbi tak:til. Ob izdaji prejšnjega albuma je trio v intervjuju za MMC odgovarjal na vprašanje o motivni kontinuiteti njihovih plošč in podal odgovor v prispodobi, ki sijajno zadane opis zvočno-simbolnega kanona projekta Širom. Koliko je torej kontinuitete med albumi? Pravijo, da »toliko, kot med eno in drugo reko, med katerima je slap«, in ne bomo dosti zgrešili, če rečemo, da je reka, ki jo upodablja nova plošča, utekočinjenost izraza Širom par excellence.

Komadi so, z izjemo zadnjega, za Širom netipično dolgi – razkrivajo malone jamersko afiniteto tria. Še vedno slišimo tiste, zasedbi nekoliko bolj domače poteze – plasiranje relativno skromnih inštrumentalnih motivov, občasno plastenje v posebno barvaste in h kontemplaciji spodbujajoče pasaže – vendar z obrazom izrazite, skoraj kolosalne godbene nepopustljivosti. Širom si na plošči Utekočinjeni prestol preprostih dovolijo neutrudno vztrajati. V utekočinjenem toku muziciranja se gibljejo počasi in previdno, a vedno v domiselnem narativnem loku. 

Nikakor ne smemo pozabiti še na posebno doumevanje zvočnosti, ki bi ga za lažje razumevanje lahko oklicali za postrokovskega in ki je vsaj tako velik del izraza Širom, kolikor so to tisti najbolj jasni folkovski vplivi. S tem mislimo predvsem na prednostno osredinjenje na zven oziroma na barvo in kvaliteto zvočnih linij. Slišati gre resnično globoko senzibilnost za detajlirano korigiranje zvena, bodisi s specifičnimi artikulacijami bodisi s povsem tehničnimi preparacijami inštrumentov. Glasba tako ni zgolj prostrana v kvantitativnem pomenu besede, temveč tudi vsebinsko izrazito gibajoča, bistro mutira vse tja do ostrih potankosti.

Širom z novim albumom ostajajo vestni raziskovalci planot svojega zamišljenega zvočnega planeta, a so dovolj domiselni in iskrivi, da prepričajo. Slednjemu je težko ugovarjati. Vendar se tu vprašajmo: koliko neodkritih planot še obstaja v tem bohotnem imaginariju tria? Koliko izlivanja lahko umetniško vodovje zasedbe še prenese, preden se popolnoma izčrpa? Najverjetneje bo treba odgovore preprosto prepustiti času. Za zdaj se Iztok, Ana in Samo še krepko oklepajo zasluženega naziva ene najbolj markantnih domačih skupin v zadnjem desetletju.