American Recordings in Fiction Records, 2022

Kae Tempest, priznana londonska pesnica, pisateljica in rimoklepačica, je aprila postregla z novim dolgometražnim izdelkom, naslovljenim The Line is a Curve, s katerim naprej premika meje tako svoje lirične sposobnosti kot tudi raznolikosti zvočne palete. Kae poznamo predvsem kot pripovedovalko zgodb. Rojena in aktivna je bila v jugovzhodnem Londonu, kjer je imela možnost precej od blizu opazovati vsakdanje življenje ljudi, na katere pritiska teža hiperproduktivnega, individualističnega neoliberalizma. Tako njeni izdelki vsebujejo realistične zgodbe in popise delavske, hedonistične Britanije. Njeni predhodni albumi so zato večinoma vsebovali drugoosebno pripovedništvo, prav tako pa z veliko natančnostjo, bogatim jezikom in občutkom za empatijo gradijo Kaejin pogled na svet. Tokrat pa ustvarjalka razkrije svoj notranji svet, ki nam ga počasi in previdno razpira, da dobimo tudi fragmentiran vpogled v njeno lastno življenje.

Na albumu Line is a Curve je Kae klasično tekstopiska, pesnica in vokalistka, Dan Carey pa producent, a poleg njiju se prvič pojavijo še razni gostje. Dan Carey producira za razne bolj mainstreamovske umetnike, kot sta Caroline Polachek in Grimes, ter bolj indie alternativo, na primer Black Midi in Fontaine D.C.. Slednje je predstavil tudi Kae, iz česar se je razvil komad I Saw Light, sodelovanje med pesnico in Grianom Chattnom, čigar gostovanje sicer izpade precej neorgansko in neposrečeno. Takšen je tudi komad More Pressure, v katerem se znajde Kevin Abstract, nekdanji član Brockhampton. Kevin, drugače spreten tekstopisec in reper, ne pride do izraza ne besedilno ne performersko, kar skladbi le odvzame čar in naboj. Na albumu pa se bolj uspešno znajdeta njena stara najstniška prijatelja, Daisi v komadu Don’t You Ever in Confucius Mc v komadu Smoking, prijeten spevni refren pesmi No Prizes pa odpoje glasbenica in vokalistka Lianne La Havas. 

Poleg gostovanj na plati raznolikost in noviteto izražajo tudi sami aranžmaji. Na prejšnjih izdajah so bili ti bolj žanrsko enotni, Let Them Eat Chaos je temeljil na elektronskih hiphop podlagah, medtem ko je bil tretji album The Book of Traps and Lessons zavezan k minimalizmu s poudarkom na klavirju. Tokrat se zvrsti mnogo različnih zvočnih nians, od groovi ritmov v More Pressure, akustične kitare v zaključnem komadu Grace do bolj starošolskih kitarskih rock melodij na These Are the Days. To omogoča več različnih razpoloženjskih atmosfer, od radostnejših občutkov, ki izhajajo iz notranjosti Kae same in so izraženi s kitaro, do hladnejših, ki predstavljajo zunanjost, sivino in depresijo britanske družbe. 

Kae je znana po tem, da z besedami spretno zajame zeitgeist britanske kulture: garbanje s tremi šihti v pravljici razrednih diskrepanc ter pozabljanje vsega s pivom in ketaminom. Še vedno ostaja zvesta naslavljanju tematik na temni strani čustvene palete, vendar je njihovo podajanje napolnjeno z manj brezupa, jeze in nihilizma. V njeni poeziji je čutiti več kompleksnosti in nians, ko reflektira obravnavane tematike. To pa tematike, kot so čustveni viharji soodvisnih odnosov v komadu Don’t You Ever, tesnobe in naveličanost kapitalističnega vsakdanjika brez prihodnosti in ambicij v Nothing to Prove, naredi lažje prebavljivo, lahkotno, kot da je umetnica zacelila nekatere stare rane, ki jih naslavlja tudi v komadu Smoking, in se končno uspela zazreti onkraj bolečine. Ko nas, poslušalce, že zareže njena prevzemajoča in silovita pripoved, nas pomiri in sprosti, vlije nekaj romanticizma in upanja, najmočneje v zadnjem komadu Grace, ki ga z veseljem sprejmemo.

Izdelke Kae Tempest moramo primerjati v okviru njene diskografije, predvsem ker je težko vleči vzporednice z drugimi hiphoperkami na sceni. V Guardianu je bila izpostavljena povezava med njo in Little Simz, ki pa se zdi preveč na prvo žogo. Tako v svojem pesniškem stilu, performansu in aranžmajih ter tematikah, ki jih naslavlja, je precej oddaljena od Simz, v delih obeh pa so zaradi prostora njunega delovanja vplivi grima. Glede na ustvarjalkini zadnji dve izdaji Let Them Eat Chaos iz 2016 in The Book of Traps and Lessons iz 2019 je sveža plošča The Line is a Curve edina z vsenavzočim občutkom lahkotnosti, česar pri Kae nismo vajeni. Predhodnika sta bila vsak na svoj način zahtevna, težka, in čeprav so tematike v The Line is a Curve polovico časa duhamorne, jih Kae zajame z nekakšno pozitivno vznesenostjo. Svež, reflektiran pristop do poezije in aranžmajev vplete novo plato v umetničin osebni razvoj, njeno osebno zgodbo, ki je ustvarila nov most med Kae in poslušalci.