Svart Records, 2020

V tokratni Tolpi se posvečamo finskemu psihonavtskemu četvercu Kairon; IRSE!, ki se – razen v sklopu peščice glasbenih oprem – na frekvenci 89,3 MHz do sedaj še ni konkretneje materializiral. Zasedba je kljub dekadi preigravanja in dvema čislanima dolgometražnima izdajama ostala nekje v ozadju, medtem ko so v ospredje pogosteje prihajale omembe drugih sodelovanj, povezanih z bandom, na primer Oranssi Pazuzu zasedbinega vodje Nika Lehdontieja. Zatika se nam že pri zapisovanju, branju in nenazadnje razumevanju bendovega abstraktnega imena, ki ga prekinja podpičje in zaključuje nekakšna vzklična kratica, podobno težavo pa predstavlja tudi žanrsko klasificiranje Kairon; IRSE!. Njihova izmuzljiva glasbena mešanica sega povečini v psihedelični in progresivni rock, ki v kombinaciji s prvinami shoegaza in postrocka dobiva samosvojost, zaradi katere so postali prepoznavni kot eden izmed atraktivnejših bandov v polju neopsihedeličnih in sodobnih progresivnih kitarskih muzik. 

Poznavalcem in ljubiteljem psych in prog odvodov kitarskih glasb utegne biti poznan zasedbin prvi album Ujubasajuba iz leta 2014, s katerim si je pridobila širšo prepoznavnost. Ta naj bi bil po besedah članov osnovan na dolgih improviziranih preigravanjih, ki so se kasneje povezala v samostojno ploščo. Dolgi jammi, ki segajo od težjih, sludge metalskih momentov, težje psihedelike in shoegaza, pa vse do bolj sanjavih pasaž, so že slišanim izpeljavam navkljub odsevali poseben čut za melodiko in komponiranje, ki je zasedbo ponesel nad nivo že slišanega. Pri lotevanju drugega albuma Ruination iz leta 2017 so si vzeli več časa in si zadali cilj, da vanj vnesejo več strukture in manj naključij. Obenem je to izdaja, na kateri se znajde tudi več jazzovskih elementov in ki se posledično prevesi od shoegazerske k progresivni strani. Nov mejnik za Kairon; IRSE! je bil nastop na priznanem nizozemskem festivalu Roadburn leta 2018, s katerim so se potrdili kot vzhajajoče ime psihedeličnega podtalja.

Njihov tretji dolgometražni album z naslovom Polysomn je izšel septembra letos pri finski založbi Svart Records. Tokrat se od taktno premišljenih vzorcev vračajo nazaj k prostemu jammanju z debitantskega dolgometražca ter se postavljajo na presečišče med sfero psihedelije ter zidovi shoegaza. Po naslovu sodeč bi lahko dejali, da razplastenost njihove glasbe črpa iz fascinacije nad fazami spanca. Zdi se, da si prizadevajo vzpostaviti več kanalov, iz vsakega od njih pa se razrašča nova plast zvoka po principu polisomnografije, ki detektira možgansko aktivnost med spanjem. Vendar si Kairon ne prizadevajo česa zapisati in analizirati, ampak se zgolj prepuščajo večplastnosti v nekem drugem stanju zavesti.

Več momentov na albumu bo poslušalca opomnilo na to ali ono referenco, pa vendar jih znajo Finci zapakirati na način, ki še vedno zveni samosvoje. V komadu Psionic Static se uvodoma jasno slišijo My Bloody Valentine, ampak si v pohitevajoči, repetitivni ritmiki in s težjimi zamazi postrocka niti niso več podobni. Spet drugod smo priča vračanju h koreninam; ja, k Pink Floydom, odsevom sprevrženih Slowdive, melodičnim različicam Radioheada ali pa preigravanjem švedskih eklektikov Dungen. Posebej gre omeniti skladbo an Bat None, ki z visoko zvenečo, deročo sint linijo, nabrušenimi kitarskimi vnosi in sanjavimi vokali poskrbi za enega od vrhuncev albuma. Potem je tu še eksploziven pop komadič White Flies, ki je najbolj zasvajajoča skladba na albumu. Za kar se da veliko razgibanosti poskrbijo tudi tišje in bolj meditativne sfere. Celostno gledano se določeni vzorci na trenutke morda malce ponavljajo ali predolgo vlečejo, pa vendar je Polysomn še en dokaz, da Kairon; IRSE! odpira nove možnosti raziskovanja psihedeličnega glasbenega vesolja.