Tokratna Tolpa bumov je vsekakor malce drugačna. Predstavljamo namreč dva popolnoma različna benda. Prvi so Kameniak, predstavniki bolj stonerske scene oziroma celo desert rocka iz Celja. Drugi pa so Slugpit, grinderji, ki vplive črpajo tudi iz black metala in crusta, prihajajo pa iz Ljubljane. Zakaj torej takšna, med seboj različna benda v isti oddaji? Ker imata kar nekaj skupnih točk, predvsem poslušalsko pa bo kombinacija ponudila zelo zanimiv učinek. Slugpit bodo zaradi počasnejših in na posluh lahkotnejših Kameniak zveneli precej bolj divje in brutalno, Kameniak pa ravno obratno. Kameniak bodo s tem na nek način pravzaprav zatišje pred nevihto oziroma bodo prav lepo utelesili naslov albuma Black Sky Summer. Pa začnimo pri njih.

Kameniak: Black Sky Summer (Šop Records, 2024)

Celjski trio Kameniak spada pod okrilje založbe Šop Records, na Radiu Študentpa je bil letos že zelo natančno predstavljen, v preteklosti je namreč izdal dva EP-ja. Maja letos je bend ponudil prvi album – Black Sky Summer. Če smo natančnejši, bi tudi tega lahko opredelili za EP, ker ne presega tridesetih minut, nekakšne ločnice med EP-jem in dolgometražnim albumom, toda to niti ni pomembno. Pomembno je, da trio ponuja razgibano poslušanje, ki se tako kot predhodna EP-ja giblje v vodah stoner in desert rocka, toda z občasnim, kar močnim pridihom tako postpunka kot punk rocka.

Če se sprehodimo skozi posamezne skladbe, vidimo, da album vsebuje dva intra, Going Underground in Red Dawn Stop, prvi pravi komad pa je tisti, ki ga ponujajo tudi kot uradni besedilni video na YouTubu, Red Dawn. Ta skladba je popolnoma v maniri kakšnih Kyuss, toda takoj je jasno, da so Celjani spet presegli same sebe. Zvok je močan, jasen, vsak inštrument, torej bas, kitara in boben, ve, kje je njegovo mesto, vse pa okrona res dober vokal, ki deluje suvereno in krepko. Podoben je komad Sun Is The Devil, ki zveni tako kot Red Dawn, le da je nekoliko počasnejši. Nato sledi komad I​.​A​.​P​.​I​.​T​.​M., ki je na prvi posluh prav nagajiv in seksi miks desert rocka in rock'n'rolla, njegov začetek pa zveni kot dobra šala na račun hita Pour Some Sugar On Me benda Def Leppard. Tu se za nekaj časa zaključi serija kratkih komadov.

Sledita dva najdaljša komada. Prvi, najbolj stonerski komad, 4 Horsemen, je dolg okrog pet minut in zveni prav mastno, toda tudi precej navihano. S počasnim nabiranjem in heavy basom deluje najbolj heavymetalsko, čeprav ne moremo zanikati nekakšnega morebiti celo rockabilly vpliva. Res zanimiv komad, ki tudi teče prav lepo. Sledi mu najdaljši štikeljc Ride, ki se giblje po vašem slušnem spektru okrog sedem minut in predstavlja dobro zmes postpunka z rahlim reggae pridihom nekje na sredini skladbe.

Zadnji komad Summer's End lepo sklene album, vzbudi pa močan pridih starega rocka in countryja. Slišimo zasanjano žalosten vokal, ki prepeva čez priljudno kitarsko vižo, nakar se vse zaključi z zvokom nevihte. Celjani so vsekakor presegli same sebe, Kameniak pa je ime, ki bogati domačo sceno, v stilu ameriških puščav že dobro naseljeno z imeni, kot so Ambra, Omega Sun ali pa celo Britof. Trinajstega septembra lahko obiščete koncert benda v Gromki na Metelkovi – v družbi Drobovine, Smedje in Smetk ter Jolted. 

Slugpit: Mentally Unengaged (samozaložba, 2024)

Po celjski zasedbi Kameniak se osredotočamo na osrednjeslovenske grinderje, ki so letos izdali debitantski izdelek, EPMentally Unengaged s šestimi skladbami v enajstih minutah. Vokalist je Vid Fekonja iz bendov Morost, Mors Atra in Dickless Tracy, kitarist je Jan Medved, nekoč del zasedbe Teleport, za bobni sedi João C., nekoč član benda Natt, bas pa igra Matej Veren. Posneli so vrtinec razgibanih ritmov, zloveščih melodij in surovih vokalov, komadi pa se gibljejo v povprečni dolžini okrog minute in pol.

V enajstih minutah Slugpit ponudijo ravno dovolj. Komadi so kratki, toda razgibani, predvsem pa dihajo. Glasba ni zgrajena samo na enolični hitrosti in prežvečenih rifih. Pri bobnih izstopa vpliv bobnarjeve brazilske zapuščine, toda po drugi strani tudi dobro poznavanje undergrounda. Bobni zvenijo bogato, a hkrati plemensko primitivno, pri čemer morajo biti res hitri, pa kdaj tudi počasnejši, ako skladba to zahteva. Kitare se gibljejo v spektru med glasbo bendov Nasum in Voivod, tudi bas kitara je jasna in več kot podkrepi dogajanje. Vokali oziroma kriki in kruljenje so razumljivi ter suvereni in spominjajo na zvok Soilent Green oziroma Goatwhore. Besedila kljub nenavadnim naslovom obravnavajo precej življenjske téme, in to na bister način.

Kratkost EP-ja poskrbi, da gromkost ne postane enolična, pripomore pa tudi to, da je vsak komad nekaj posebnega. Slugpit je eden redkih bendov, ki se znotraj albuma ne ponavlja. Seveda je to nekoliko lažje storiti, če se odločite za enajstminutni izdelek, a vendarle ni vedno tako. Oboževalci ekstremne scene boste vsekakor našli nekaj zase, domači kvartet namreč vplive črpa iz bogate svetovne zapuščine grinda. Ujemite jih kje v živo; 21. septembra naj bi se ustavili na Mostovni v Novi Gorici, do takrat pa poslušajte EP na Bandcampu ali pa očistite babičin kasetnik in nabavite kaseto.