samozaložba, 2023

Mnogi etablirani fakalografi in strokovnjaki s področja upravljanja in čiščenja odpadne vode so si enotni v mnenju, da so Švedi tisti, ki jim je uspelo osnovati najučinkovitejše kanalizacijske sisteme, češ da imajo »enega najstrožjih standardov kakovosti vode na svetu in so v absolutnem prvenstvu, kar zadeva inovacije na področju čiščenja odpadne vode«. Glede na vsem znano veličino in že skoraj pregovorno podlost švedskega sanitarno-inženirskega lobističnega sektorja nam verjetno ni treba kaj dosti komplicirati, da bi upravičili dvome v tovrstne trditve. Poleg tega pa tako ali drugače vsi globoko v sebi vemo, da so zlati časi skandinavske kanalizatorske avantgarde že zdavnaj mimo. Véliki Björn Svensson – »Greznični modrec« oziroma »The sewer sage«, kot mu radi rečejo Amerikanci – je v intrigantnem spisu Tako je govorila švedska Kanalizacija leta 1855 slavno izjavil, da se v švedski »kanalizaciji razkrije resnica. Tam ni mask, ni fasad – le nefiltrirana resničnost človeškega obstoja, ki se neusmiljeno pretaka.« Povsem pošteno, a danes, žal, že zdavnaj passé. V igri je nova kanalizatorska paradigma, ki po eni strani kontrapuktira björnovskim togim dogmatizmom, po drugi pa vendarle subtilno upošteva njihove – v osnovi resnično pomembne – postavke in jih v ključnih momentih zgledno nadgradi.

A kje neki iskati ta nova pota? Tako je, nikjer drugje kakor ob Baltiku, v Litvi, deželi košarke, hrane, poševnih ležišč in – predvsem v zadnjih obdobjih – kakopak tudi svežih kanalizatorskih spretnosti. Prvaki novega vala litvanske Kanalizacije so kitarist Dominykas Norkūnas, pihalec Danielius Pancerovas, tubar Simonas Kaupinis in bobnar Ignas Kasikauskas. Fantje, zbrani v metropoli, v Vilni, so leta 2021 na samonaslovljenem prvencu prvič nakazali svojo glasbeno pojavnost, večkrat precej nehvaležno zvedeno na oznako »jazz-rock«. Litvanska Kanalizacija se morda res obnaša izrecno rockersko, a z jazzom pravzaprav nima nobene praktične zveze. Če bi za ekipo, zbrano okoli Svenssona, še lahko rekli, da se je v veliki meri zanašala na dediščino raznih fusionov, pri novi litvanski šoli nikakor ni tako. Pobje iz Vilne veliko raje posegajo po garaži in raznih brzo- in težkokitarskih mišmaših. V osnovi gre za neke vrste prog – kompleksni aranžmaji, tehnična spretnost, pretehtana in večkrat intenzivna dinamika –, ki je v duši izrecno zajebantski, z glasbeništvom pa predvsem globoko radoživ, razposajen, a hkrati nikoli nonšalanten.

Na prvencu se je litvanska Kanalizacija, milo rečeno, resnično izkazala. Ko je ekipa po obisku letnega ljubljanskega sanitarno-inženirskega simpozija – letos naslovljenega Kanalizacija: njena narava in praksa v glasbi – konec aprila pricurljala v ilirskobistriški MKNŽ, je v največji meri navdušila ravno s štikli s prvenca: In The Summer, Western Spaghetti, Silly Boots ... Vse to so resnično žgoči komadi, ki se – pravzaprav skupaj s celotno ploščo – ponašajo z izrazito vsebinsko polnostjo, formalno kompaktnostjo in občim občutkom za raznorodne inštrumentalne finese, večkrat povsem diagonalno zastavljene. Skratka, zdelo se je, kot da so že s prvencem slavnostno prekoračili nefleksibilne postavke in fjužnovske klišeje Björna Svenssona in da se v prihodnosti nikakor ne nameravajo ustaviti.

A prišlo je leto 2023 in litvanska Kanalizacija je zopet naplaknila nekaj novega – ploščo Hi. Vse skupaj se začne nadvse ambiciozno – najprej malone stonerski Rubber, ki vseskozi sunkovito ziba s čudovito zapacanimi motivi, takoj za tem pravnomočna oda praksam kolektivnega uriniranja, iz uvodne kitarske sanjavosti speljana v skandiranje slavne Svenssonove krilatice, ki jo je kasneje prevzelo zloglasno švedsko gibanje »Free the pee« – krajše FTP – v začetku 20. stoletja: »Let's go pee together!« Sledi Sauna Party, težka, skoraj trešerska skladba z mastnim, če že ne povsem sluzastim epilogom. Ugh!

Po tem se začnejo pojavljati težave. Skladbe, kot so Something Sad, Washing Machine Commercial in No More Sugar, preprosto delujejo nekoliko neinspirirano. V formi in občem poteku nikakor niso na ravni preostalih štiklov, mestoma na nek način delujejo celo prisiljeno, kot da bi lovile nek specifičen, predvsem pretirano sproščen melos, ki se skozi sound benda in v danem inštrumentalnem kontekstu pač ne razvije najbolje. Izjema je jamsešnovski Untitled, ki se precej zgledno poigrava s potenciali daljše forme, zeljarsko gonilne ritmike in horizontalno razpršenih, mestoma malone vesoljskih inštrumentalnih mediger. V teh trenutkih plošča Hi v veliki meri izgubi vso prodornost in obči žmoht, ki si ju nabere v prvih treh komadih. Tako lahko zaključimo, da mlada litvanska Kanalizacija nikakor še ni tam, kjer bi lahko bila oziroma kjer v prihodnosti še bo. Ne glede na več kot očitne muzičistične in komponistične spretnosti navzočih kanalizatorjev je delo zagotovo še vedno v procesu gradnje, v procesu preizkušanja potencialnih glasbenih poti projekta in tako dalje. Skratka, prepričani smo, da bo od te Kanalizacije še veliko naplav, tudi najbolj smrdljivih.