Vaom, 2019

Kultna belgijska založba R&S je danes bržkone poznana že vsakemu bežnemu poznavalcu elektronske glasbe. Morda manj znano je, da je delno odgovorna tudi za tvorbo enega bolj prodornih dvojcev tehno miljeja, ki se zlahka postavi tudi ob bok detroitskim legendam Octave One ali birminghamski industrialni sili British Murder Boys. Seveda imamo tu v mislih militantsko glasbeno navezo z imenom Karenn, ki jo tvorita Arthur Cayzer alias Pariah in Jamie Roberts alias Blawan. Za oba posameznika velja, da sta svoja zgodnja dela, zaznamovana z zvokom UK garagea, izdajala v sodelovanju z omenjeno belgijsko založbo, posledično pa sta se vse večkrat znašla tudi na skupnih DJ nastopih. Očitna privrženost zvočni estetiki drug drugega je vodila v neizbežno poigravanje v studiu in formacijo založbe Works The Long Nights ali krajše kar SHEWORKS. Že v prvi fazi je bilo poslanstvo založbe ter s tem tudi dvojca Karenn jasno – tu naj izhajajo dela, ki so namenjena izključno klubskemu okolju in klubski izkušnji. V zgolj nekaj letih je dvojec v celoti prešel na produkcijsko rabo glasbene strojne opreme, kar se je odražalo v veliko bolj improviziranem stilu ustvarjanja, obenem pa se je s tem oblikoval tudi njun nastop v živo, ki ga močno zaznamuje prav raba sintetičnih modulacij zvoka.

Petletno obdobje je za dvojec pomenilo predvsem privajanje na rabo glasbene mašinerije, učenje in hkrati odkrivanje lastnih solističnih izrazov obeh vpletenih producentov. Čeprav sta s svojimi nastopi v živo kot dvojec Karenn polnila klubsko podzemlje in festivalske dvorane, sta se produkcijsko osredotočala predvsem na lastna dela, kar sta oba v zelo kratkem časovnem sosledju lansko leto okronala tudi s svojima dolgometražnima prvencema – Pariah nas je navdušil z ambientalnim albumom Here From Where We Are, Blawan pa je postregel s tehno albumom leta Wet Will Always Dry. Mar je bila to zanju učna krivulja, zgolj stvar, ki sta jo pač želela opraviti, ali morda oboje, vesta sama – dejstvo je, da sta svoj fokus po izdanih albumih vidno zasukala v smer Karenn. Če je bil SHEWORKS še nekakšen založniški peskovnik, sta tega opustila in v začetku leta zagnala založniško igrišče po imenu Voam, obenem pa po petih letih izdala prvi singel pod imenom Karenn. Sama pravita, da jima je največjo težavo predstavljal prenos energije in zvoka klubskega podzemlja – na kar sta se skozi leta igranja v živo tako zelo navadila – v studijski izdelek. No, po skoraj letu dni od izdanega singla smo bili pred kratkim končno deležni tudi tokrat obravnavane prve albumske izdaje dvojca Karenn – Grapefruit Regret.

Če je že za lanski Blawanov album veljalo, da je bil v celoti pripravljen za klubsko okolje, naj bo jasno, da tudi album Grapefruit Regret z lahkoto označimo kot analogen mašinski tehno s čistokrvnim pedigrejem klubskih koval. Kakopak – kot smo že omenili, je zvočni etos Karenn osnovan na funkcionalno plesnem DNK-ju, vseeno pa nam dvojec na albumu prvič ponudi studijsko verzijo svoje celovite zvočne dinamike. Aranžmaji so izredno odprti, kot je tipično za rabo modularnih sintetizatorjev zvoka, a vendar nihče ni tako spreten v vozlanju dimenzij sintovskih linij kot Karenn. Tekom albuma se skozi osem komadov v čudovitem sosledju predajamo motivom, ki zbadajo s surovimi in rezkimi barvami, presenetljivo velikimi skoki v tempu in enako široko paleto razpoloženj. Ne glede na funkcionalno orientiranost album Grapefruit Regret premore več kot dovolj zvočne dinamike – presenetita, denimo, ritmično gnana komada Strawbs in Raz ali pa globlja mračnjaška kosa Peel Me Easy ter Cloy. Ostala dela karakterizira neskončna knjižnica lastno sproduciranih zvočnih vzorcev in modulacij le-teh, ki so vedno prepoznavne in močno zaznamovane z distinktivnim evforičnim ropotom dvojca Karenn. Album za poslušalca zaradi vseh klubskih parametrov morda lahko predstavlja težavo, če se ta v danem času in okolju v izraženo razpoloženje ni sposoben vživeti – a vendarle je dolgometražec Gaprefruit Regret bolj klubsko orodje kot glasbeno degustacijsko delo.

Hvala dvojcu Karenn in novemu albumu gre poleg ugotovitve produkcijske izvrstnosti in nepretencioznega pristopa k izdaji debija predvsem v smer njune samorasle drže. Grapefruit Regret je lep dokaz, da sta v tehno miljeju uspela ustvariti svoj realm, ki ne vleče vplivov iz drugih vzpostavljenih ali modernih smeri. Že s svojim zgodnjim materialom sta mnoge navdušila nad britansko tehno zapuščino, z zadnjimi izdajami pa krojita novo ero – svojo ero. Če bi za leta po prelomu tisočletja lahko rekli, da jih je zaznamovala berlinska minimalistična melanholija na čelu z Benom Klockom in Marcelom Dettmannom, bi si upali trditi tudi, da je čas po letu 2010 obdobje dvojca Karenn, ki vsem ukalupljenim producentom dobičkonosnega big room tehna kažeta srednji prst in tokrat predstavljata lekcijo z naslovom Grapefruit Regret, h kateri v PR pripisu nonšalantno pridodata  »low pass on the synth atoms kick hit hat bish bags bosh.«