No Format!, 2014

Ko z enakim entuziazmom odkrivamo nove in stare, manj znane ali pozabljene afriške glasbenike, smo že nekako vajeni, če ne kar razvajeni, da bomo najbolj tenkočutne in žlahtne glasbenike našli v peščici držav na zahodni strani te celine, kakršni sta denimo Senegal ali Mali. Še zlasti slednja je že vrsto let bolj ko ne v ospredju zanimanja zahodnjaških medijev in tudi na naših odrih smo v primerjavi z drugimi afriškimi deželami največkrat slišali prav malijske glasbenike.

V posluh bomo tokrat raje kot kako novotarijo, ki jih ne manjka na sodobnem trgu tako imenovane world music, vzeli album pevca Kasséja Madyja Diabatéja, ki velja v domovini za legendo, saj ima za sabo več kot 50-letno glasbeno pot. Tako kilometrino je nabral, kljub temu da ima šele 65 let, saj izhaja iz rodovine griotov, torej dednih glasbenikov, za katere je značilno, da se svojega glasbila oziroma v njegovem primeru vokala lotijo že v krhkih in nedolžnih otroških letih. Diabaté prihaja iz znanega rodu, ki sodi med eno izmed dveh najstarejših griotskih družin in sega v daljno 13. stoletje. V skladu s tradicijo se je pevskih veščin začel učiti zelo zgodaj, pri rosnih sedmih letih; v 60. in 70. letih je bil del velikih nacionalnih orkestrov, ki so po eni strani obujali bogato malijsko dediščino, po drugi pa po svoje predelovali afrokubansko muziko.

In prav z enim takim projektom, ki sicer ni nastal v 70. letih, pač pa nekaj desetletij kasneje, smo tega sijajnega pevca pri nas že lahko slišali. Govorimo o projektu Afrocubism in koncertu v Cankarjevem domu leta 2010, ko so nekatere izmed najbolj sijočih zvezd kubanske in malijske godbe očarale s posodobljeno tradicijo obeh dežel. Kasséja Madyja Diabatéja bomo prav kmalu, natančneje 27. marca, lahko znova slišali, in sicer 27. marca v Linhartovi dvorani, a skoraj gotovi smo, da se tokrat ne bo predstavljal s kubansko glasbo. 

Vsaj tako lahko sodimo po pričujočem albumu, na katerem se pevec ob pomoči nekaj enako odličnih muzičistov predaja tradicionalnim malijskim vzorcem, ki zazvenijo v bolj komornem ključu, kar niti najmanj ne pomeni, da gre za manj mikavno ali zvočno manj razigrano gradivo. Skladbe so resda bolj počasne, himnične in kontemplativne, a glasbena spremljava je tako intenzivna v svojem krhkem pletenju repetitivnih in omamnih vzorcev, da nas že brez glasu prepriča. Ko pa v pretanjeno stkano mrežo vstopi pevec s svojim odločnim, občasno nežno vznesenim glasom, nas hipoma popelje v drugo in drugačno zvočno popotovanje. Tako, namreč, ki se ne meni za sodobne produkcijske finte in finese in raje zaupa živim in živahnim glasbenikom, ki so scenosled osmih komadov posneli v živo v studiu.

Skladbe si na albumu sledijo od bolj preprostih do vse bolj zapletenih oziroma takih, v katerih brbota od presunljivih inštrumentalnih vložkov, ki se stapljajo s sugestivnim in v tvarino scela potopljenim glasom Diabatéja. Ko omenjamo inštrumentaliste, ne moremo mimo Ballakéja Sissoka, ki s koro v večini skladb ustvari zvončkljavo ogrodje, na katero se potem lepijo ostala glasbila, od ritmično izpostavljenega n'gonija do hipnotičnega balafona. Piko na i k strnjeni, a zračni in prehodni zvočni sliki pristavi francoski čelist Vincent Segal, ki je zaslužen tudi za produkcijo.

Za Segala sicer tovrstna sodelovanja niso nič novega, saj je z omenjenim Ballakéjem Sissokom posnel že dva albuma. Pravzaprav je iz njune naveze nastala spodbuda za tale album, saj sta želela Kasséja Madyja Diabatéja predstaviti v tistem, kar najbolj obvlada. Beseda »predstaviti« v prejšnjem stavku leti predvsem na zahodnjaško publiko, ki je tega pevca, kljub temu da je praktično istih let in s podobno zgodovino kot njegov legendarni rojak Salif Keita, poznala le po prgišču solističnih albumov, veliko bolj pa po sodelovanjih, predvsem s Toumanijem Diabatéjem v bendu Symmetric Orchestra ali na skupnem albumu korista Diabatéja s Tajom Mahalom ali v projektu Songhai 2.

Naslov albuma »Kiriké« v prevodu pomeni »v sedlu«. Ni kaj, težko bi izbrali bolj pravšnji naslov za to omamno popotovanje v osupljivo prepletanje vokala in peščice nemara temeljnih afriških glasbil. Album preveva intimno vzdušje, kljub umirjenim skladbam pa je čutiti naelektrenost med glasbeniki, njihovo poznavanje gradiva in vešče okraševanje s filigranskimi vložki ali občasnimi kratkimi in učinkovitimi solističnimi izleti. V osredju brbotajoče zvočnosti pa glas, ki navidez zveni zadržano, saj se večinoma pretanjeno zliva z glasbeno spremljavo, a je v njegovem jedru močna, kar mogočna izraznost, ki krasi le resnične veščake.