Pi Recordings, 2023

Recenzentski termin posvečamo tolkalki in skladateljici Kate Gentile in njenemu četrtemu dolgometražnemu albumu z naslovom Find Letter X. Izšel je pri severnoameriški založbi Pi Recordings, ki trenutno pokriva širok spekter večjih ustvarjalcev freejazzovske linije, kot so Steve Lehman, Hafez Modirzadeh, Marc Ribot in številni drugi. Obravnavani album je triptih, sestavljen je iz treh delov – Iridian Alphabet, Senselessness in The Cosmic Brain. Formacija kvarteta predstavlja tudi vrnitev skladateljice k manjši zasedbi po njeni zadnji plati b i o m e i​.​i, ki jo je posnela skupaj z International Contemporary Ensemble in izdala maja letos. 

Prva stvar, ki jo lahko vzpostavimo, je razmerje med kvantiteto in kvaliteto muzike. Find Letter X v celoti traja dobre tri ure, toda ustvarjalka uspe ohranjati in uspešno usmerjati pozornost skozi razgibane kompozicije. Očitno je, da ima umetnica za ustvariti še veliko glasbe, album v obravnavi pa je pač tokratna porcija. Tri ure vseeno predstavlja zalogaj za sodobnega poslušalca, ne zgolj zaradi očitkov, da nas digitalne platforme usmerjajo k poslušanju singlov in krajših plejlist, temveč preprosto s časovnega vidika. Kdo si danes še lahko privošči tri ure samo za poslušanje albuma?

S tem seveda nikakor ne želimo vsebinsko kritizirati glasbe, želimo pa izpostaviti dejstvo, da je konzumacija glasbe precej zahtevna tudi za tiste, ki so v poslušanju in analizi tovrstne godbe že izkušeni. Pa vendar poslušanje glasbe ne bi smelo biti intelektualna muka, skozi katero se moramo spraviti zato, da potem uživamo status najbolj kislega didžeja na zabavi. Če zamenjamo pristop in se lotimo poslušanja že zgolj po tematskih sklopih, kaj šele povsem fragmentirano po posameznih komadih, odkrijemo en kup tako imenovanih pokalic. Te se v gmoti izgubijo zgolj kot posledica načete pozornosti.

Za razliko od Lehmana se Kate kompozicije loteva na veliko bolj surov način. To seveda ne pomeni, da ji umanjkata rahločutnost ali širina, temveč le, da pušča več prostora za improvizacijo tudi drugim inštrumentalistom. Ti v vseh ozirih tako tehnično kot spiritualno dajejo vse od sebe z vrtoglavimi pasažami in podajanjem idej. Odličen primer tega je komad Ore Whorls, v katerem se z žepnimi unisoni zasedba poigrava s preslikavanjem ritmičnih fraz na različnih inštrumentih. Skozi tri ure pokažejo, da jemljejo glasbo izjemno resno, po drugi strani pa se znotraj ustvarjene resnosti z njo lahko poigravajo. 

Find Letter X je izvrsten primer newyorške jazzovske inovacije in splošne severnoameriške zverinske izurjenosti. Kljub spogledovanju s sodobnimi praksami, ki so pogosto bolj kognitivne in manj slušne, lahko album vseeno jasno umestimo v freejazzovsko tradicijo tako po njeni kognitivno in duševno emancipatorni plati kot tudi po tisti striktno zvočni in formalni. Skupaj z Lehmanovo Ex Machina predstavljata trenutno stanje visokokategorične jazz scene, ki še vedno nekako niha in išče svojo prihodnost med primesmi beatovske, elektronske klubske muzike, r'n'b-ja in sodobnega popa ali zahodnjaške komponirane kreativne glasbe. 

Plošča predstavlja morda še malo sramežljiv korak v raziskovanju novih načinov izražanja in udejanjanja, kljub temu pa njena vrednost izhaja prav iz doslednih premikov iz znanega v neznano ter od klišejev k inovacijam.